Duhovna misel za 31. navadno nedeljo: Zahej, hitro splezaj dol

Sveti Irenej je zapisal: “Božja slava je človek poln življenja. Človekovo življenje pa je v gledanju Boga”. Božja slava ni človek že samo zato ker je živ, ampak zato ker živi za Boga. Tudi Božji Sinovi in hčere niso preprosto tisti, ki jih je Bog ustvaril, ampak so Božji sinovi in hčere tisti ljudje, ki odgovorijo na klic naj okušajo razodevanje samega Boga. Božja hči in sin sva takrat kadar sprejmeva povabilo, da gledava obličje Boga, ki je v Jezusu Kristusu pokazal, da je najin Oče.

Vrstica pred evangelijem vzklika: “Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina. Vsak, kdor vanj veruje, bo imel večno življenje” (Jn 3,16). Stavek ni zgolj ponavljanje nekega načela. Izrečen je zaradi naju. Kako ga lahko razumeva? Morda takole: “Sin je dan tebi in meni, da bi midva lahko spoznala Božje obličje in odkrila vso Božjo ljubezen do vsakega človeka”. Bog naju vabi, da se nasitiva Sinove lepote in ljubezni, prav v trenutku, ko nama razodeva, da je Oče tako blizu vsakemu izmed nas. S svojim Duhom nama omogoča, da živiva bratstvo z ljudmi kot zakrament Božjega očetovstva. Ali če hočeš, kot prostor v katerem doživljava Boga kot Očeta in to ob nama lahko zaznajo tudi drugi.

In prav to je zaznal in odkril Zahej iz evangelija. Bil je majhen in zato ni uspel videti Jezusa. Zaradi sovražne množice, ni mogel priti bližje, da bi Jezusa sam videl. Če dobro pogledava, vidiva, da niti Zahej, niti množica, niso sposobni videti Jezusa kot Odrešenika. Vsak ga seveda ne vidi zaradi svojih razlogov.

Jezus tvojemu in mojemu srcu prinaša življenje in veselje, ker naju usposablja, da lahko v polnosti živiva bratstvo in sestrstvo. Zahej, načelnik cestninarjev in bogat, je ob Jezusu odkril, da ne more ostati tam kjer je bil. Bogastvo s katerim se je delal močnega v primerjavi z drugimi in so se ga zaradi tega bali, ne more potešiti hrepenenja njegovega srca. Hoče videti kdo naj bi bil Jezus. Kar se je odprlo v njegovem srcu, bo zato kmalu potešeno. A tudi množica, ki Jezusa zastira, ne zna jasno videti kdo v resnici je. Ni sposobna sprejeti skrivnosti Boga, ki nam prihaja naproti. Ta množica sva tudi ti in jaz, kadar hočeva delati dobro, a to dobro ne prinaša željenih sadov. Najbolj zaželeni sad je spoznanje Gospoda ter občestvo čutenja in hrepenenja z našim Bogom. Dobro, ki ga delava kot del množice je vsiljeno, se razkazuje in zahteva zase. Ko sva del množice nimava zaupnosti z Bogom. Dobro, ki ga delava nama prav nič ne pomaga k zaupnosti z Bogom.

Lahko pa ga prosiva naj dopolni in izpolni najino hotenje in hrepenenje po dobrem. Prosiva ga, naj nama pomaga, da bo dobrota, ki jo bova živela in delala, nam in drugim pomagala k gledanju Njega. Moje prizadevanje, da bi delal dobro, še ni resnino dobro. Resnično dobro delam takrat, kadar ga delam na tak način, da se tvojemu in mojemu srcu pokaže dobrota Božjega obličja.

Ko Jezus prispe do drevesa na katerem je bil Zahej, povzdigne pogled in ga povabi dol, ker bi danes rad ostal v njegovi hiši. V resnici ne gre Jezus v Zahejevo hišo, ampak Zahej v Jezusovo. Ko stopi dol pred Jezusa vzklikne: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Vesel je, da se nahaja v Jezusovi hiši. Kaj je Jezusova hiša? Je skrivnost bratstva in sestrstva, ki vsem ljudem kaže pravo Božje obličje. Dobrota, ki jo v Jezusovi hiši lahko živiva, ni več razkazovanje, nič ne zahteva zase, nič ne izsiljuje. Je preprosta posledica domčanosti z Bogom v Jezusu. Zahej je to domačnost spet odkril in našel. Zato lahko zaupa. Množica v Jezusovo hišo še ni vstopila, čeprav ga spremlja.

Jezus pa Zaheju in s tem tudi tebi in meni zagotavlja, “danes moram ostati v tvoji hiši”. Hoče reči, da je vsak trenutek naše zgodovine primeren, da postane sveta zgodovina. Takšna postane takoj, ko v srcu odpreva pot hrepenenju, da bi videla kdo je Jezus. V vsakem položaju, v vsaki okoliščini in v vsakem grehu lahko slišiva “hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši”. Gospoda ne more nič odvrniti od tega, da bi tebe in mene povabil v svojo hišo ter naju razvezal, da bova končno lahko zaživela bratstvo in sestrstvo, ki tudi drugim kaže Božje obličje.

Pripravil: p. Viljem Lovše

Audio