Sv. Elizabeta Ogrska
Kateheza Benedikta XVI., 20. oktober 2010

VATIKAN (sreda, 20. oktober 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil sv. Elizabeti Ogrski, zavetnici Tretjega regularnega reda sv. Frančiška in Frančiškovega svetnega reda. »V liku sv. Elizabete vidimo,« je dejal papež, »kako vera in prijateljstvo s Kristusom spodbujata občutek za pravičnost, enakost vseh in pravice drugih ter spodbujata ljubezen. Iz te ljubezni se rodi tudi upanje, gotovost, da nas Kristus ljubi in da nas Kristusova ljubezen usposablja posnemati Kristusa in videti Kristusa v drugih,« je dejal papež zbranim vernikom na trgu sv. Petra in dodal: »Sv. Elizabeta nas vabi, da ponovno odkrijemo Kristusa, ga ljubimo in verujemo ter tako najdemo resnično pravičnost in ljubezen ter tudi veselje, da bomo nekoč potopljeni v božjo ljubezen in večno veselje z Bogom.«
 
Elizabeta Ogrska se je rodila leta 1207 ogrskemu kralju Andreju II. in Gertrudi Andeches- Meranski, iz znane nemške plemiške rodbine. Na ogrskem kraljevem dvoru je živela le prva štiri leta svojega življenja, kajti oče jo je zaročil z turingijskim grofom Ludvikom IV. Elizabeta je z bogato doto odšla živet na grad Wartburg v Turingijo, kjer se je nato leta 1221 poročila z Ludvikom. Ta je zavladal Turingiji po smrti svojega očeta, star 18 let. Čeprav je povod za njuno poroko bil politične narave, se je med njima rodila iskrena ljubezen, spodbujena z vero in željo izpolnjevati Božjo voljo, je dejal papež. Elizabeta je čez čas postala predmet kritik, kajti njeno vedenje ni bilo ravno primerno dvornemu življenju. »S svojo globoko rahločutnostjo je Elizabeta videla nasprotje med izpovedano vero in krščansko prakso,« je dejal papež in dodal, da »ni prenesla kompromisov«. »Kot se je obnašala pred Bogom, tako se je obnašala do podložnikov,« je zatrdil Benedikt XVI. in sv. Elizabeto Ogrsko postavil za vzor tistim, ki so na vodstvenih položajih. Izvrševanje oblasti po papeževih besedah mora biti služenje pravičnosti in ljubezni, v stalnem iskanju skupnega dobrega.

V nadaljevanju je sveti oče izpostavil, da je Elizabeta neutrudno opravljala dela usmiljenja: vsakemu, ki je potrkal na njena vrata, je dala piti in jesti, ga oblekla, plačevala dolgove, skrbela za bolnike in pokopavala umrle. Iz svojega gradu je pogosto hodila v hiše revnih in jim osebno prinašala hrano. O vsem so obveščali njenega moža, ki pa je nekoč na obtožbe odgovoril: ''Dokler mi ne proda gradu, sem zadovoljen.''

Njun zakon je bil po papeževih besedah zelo srečen. Elizabeta je možu pomagala, da je rastel v svojih človeških kvalitetah, on pa je Elizabeto podpiral v njeni velikodušnosti do revnih in njenih verskih praksah. Vedno bolj očaran nad veliko vero svoje žene, je Ludvik, nanašajoč se na ženino skrb za revne, dejal: ''Draga Elizabeta, Kristus je tisti, ki si ga umila, ga nahranila in zanj poskrbela.'' Kot je dejal papež, gre za »jasno pričevanje, kako vera in ljubezen do Boga in do bližnjega krepita družinsko življenje in še bolj poglabljata zakonsko zvezo«.

Mladi par je našel mnogo duhovne opore pri Frančiškovih manjših bratih, ki so leta 1222 prišli v Turingijo. Med njimi si je Elizabeta izbrala tudi duhovnega voditelja brata Rüdigerja, ki ji je pripovedoval o spreobrnjenju sv. Frančiška. Tako je Elizabeta še z večjim navdušenjem nadaljevala pot krščanskega življenja. »Od tega trenutka naprej, je bila še bolj odločna v hoji za Kristusom, ubogim in križanim, navzočim med revnimi,« je dejal papež in dodal, da je z deli usmiljenja nadaljevala tudi ko so se ji rodili trije otroci.

Zanjo težka preizkušnja je bila smrt moža Ludvika, leta 1227. Ob novici se je od žalosti umaknila v samoto, a nato, okrepljena z molitvijo in potolažena z upanjem, da ga bo ponovno videla v nebesih, se je začela zanimati za vodenje kraljestva. Čakala jo je še ena preizkušnja. Njen svak si je prisvojil oblast v Turingiji, se razglasil za Ludvikovega dediča in Elizabeto označil kot nesposobno vladati. Elizabeta je bila z otroki pregnana iz gradu Wartburg. Hodila je po vaseh in opravljala razna dela, dokler se ni leta 1228 naselila v družinskem gradu v Marburgu, kjer je živel tudi njen duhovni vodja p. Conrad. Ta je papežu Gregorju IX tudi poročal, da se je Elizabeta na veliki petek 1228, položila roke na oltar kapele v mestu Eisenach in se v navzočnosti nekaterih manjših bratov in družinskih članov odpovedala svoji volji in vsej minljivosti sveta. Kmalu zatem je zgradila bolnišnico in sprejemala bolne in invalide, stregla najbolj ubogim in najbolj zapuščenim. Sama je dejala, da je od revnih prejemala posebno milost in ponižnost.

Kot je poudaril papež, lahko v tem prepoznamo »mistično izkušnjo, podobno tisti, ki jo je živel sv. Frančišek«. Asiški ubožec je v svoji oporoki namreč zapisal, da je s tem, ko je stregel gobavcem, to, kar je bilo prej grenko postalo sladkost duše in telesa. Elizabeta je zadnja tri leta svojega življenja preživela v bolnišnici, ki jo je ustanovila, ter stregla bolnim in bedela ob umirajočih. Vedno je iskala najbolj ponižujoča in odbijajoča dela. Postala je »posvečena ženska sredi sveta (soror in saeculo)« in tako oblikovala versko skupnost. »Ni slučajno,« je dejal papež, »da je zavetnica Tretjega regularnega reda sv. Frančiška in Frančiškovega svetnega reda.« 
Umrla je 17. novembra leta 1231. Pričevanja o njeni svetosti so številna in le štiri leta po njeni smrti jo je papež Gregor IX . razglasil za svetnico. Še isto leto je v Marburgu v čast sv. Elizabeti Ogrski bila zgrajena cerkev.
Audio: