Duhovna misel za 29. navadno nedeljo: Neprenehoma molite

Bogoslužje 29. navadne nedelje odgovarja na eno najbolj bolečih življenjskih protislovij. In sicer: zakaj Bog, če je Bog, ne poseže takrat, ko zlo uničuje svet? Izraelci so sredi puščave preizkušani trpeli žejo in so svojo tesnobo izrazili za vernike na edini možni način: »Ali je Gospod med nami ali ne«? (2 Mz 17,7). Takoj nato je Bog storil čudež, da je Mojzes z Božjo palico priklical vodo iz skale. Temu je takoj sledila nova preizkušnja: napadli so jih Amalečani. Tokrat jih je sovražnik prišel iskat in ga niso preprosto srečali na poti. Zdi se, da sta bridkost in tesnoba ljudstva tokrat izginili v Mojzesovem liku, ki je na gori držal roke kvišku in molil, da bi jih Bog rešil, medtem ko se je Jozue z možmi bojeval proti sovražniku. Mojezs je bil na gori in so ga zato lahko vsi videli: bojevniki in ljudstvo, ki je tesnobno pričakovalo kakšen bo konec bitke. Vse ljudstvo skupaj z Mojzesom moli in obnovi svojo vero v Boga Izraela, da bi jih še enkrat rešil. Ta močna molitev jim ne da le zmage v bitki, ampak jim prinese slovesno Božjo izjavo, da je ljudstvu naklonjen, Amalečane pa bo popolnoma uničil. V resnici jih ni nikoli popolnoma uničil. Amalečani so namreč simbol stalne navzočnosti sovražnika, ki ga ima pravični na tem svetu. Vsi bogoslužni pslami govorijo o tej drami. Najino človeško življenje ni dramatično le zato, ker sva zaradi krivic in nadlog nenehno na preizkušnji. Še večja drama je v tem, da nama krivice in nadloge lahko preprečijo, da bi gledala Boga in mu zaupala.

Največja muka in nadloga za človeško srce je namreč razočaranje nad Bogom. Največja muka je izguba upanja in bolečina, da nismo ljubljeni. Vstopni psalm 17, 6.8 opisuje zaupanje v Boga in hkrati ugotavlja, da brezbožni zatirajo pravičnega. Odpev k psalmu 121 govori o zaupanju v Boga sredi nevarnosti tuje zasedbe in vpada. Izraelcem bodo proti Egipčanom pomagali Asirci in jih kasneje sami podjarmili in zasužnjili. Zato psalmist vabi, naj zaupajo edino le Bogu. Odpev pred alelujo (Ps 130,5) izraža upanje, ki je sad milosti odpuščanja, ki pa jo sprejemamo sredi tesnobe zaradi storjenih grehov in krivde. Vrstica po obhajilu (Ps 33) spet vabi naj zaupava Bogu, kajti njegov načrt ljubezni do ljudi, ki ga je v vsem svojem sijaju pokazal v Jezusu, je večen načrt in ga nobena stvar ne more uničiti ali preprečiti.

Bistveno vprašanje za naju je torej naslednje: kako lahko prepoznava njegovo ljubezen? Kako naj tako močno zaupava v Njegovo ljubezen, da v preizkušnjah ne bova izgubila vere? Zato Jezus v evangeliju govori o tem, kako se Bog hitro odzove in pravično poskrbi za svoje izbrane. To omenja medtem ko gre v Jeruzalem, da se tam pusti po krivičnem obsoditi in ubiti. Priliko pripoveduje v odgovor na dve vprašanji, ki so mu jih prej zastavili: prvo vprašanje se glasi, ali je mogoče Božje kraljestvo videti?; drugo pa, ali bo Sin človekov prepoznan in priznan? Če božje kraljestvo ne prihaja na tak način, da bi zbujalo pozornost, to pomeni, da se ga bomo morali naučiti zaznavati in prepoznavati. Za Sina človekovega pa Jezus pravi, da bo moral veliko trpeti in biti zavržen. To pomeni, da ga ne bo mogoče videti na tak način kot pričakujemo. Če ga bova hotela prepoznati se bova morala tega naučiti. Naučiti se bova morala zaznavati njegovo navzočnost, lepoto in moč. Kako? Z vztrajno molitvijo. To evangelist Luka na začetku prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi še posebej poudari. Pravi: »Povedal jim je priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«. Učenci, ki zaradi zvestobe Kristusu doživljajo preganjanja se sprašujejo: »Zakaj Bog odlaša? Zagotovo bo uveljavil pravico, toda kdaj? Bog mi bo pomagal proti grehu, a zakaj se moram tako truditi? Ali se bo mogoče upirati do konca? Prilika odgovarja na vsa ta tesnobna vprašanja.

Luka zapiše še eno podobno priliko o nadležnem prijatelju (prim. Lk 11,5-8). Njen zaključek, nama pomaga globlje razumeti Jezusove besede. Takole pravi: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Bog ne pusti čakati, ampak brez odlašanja usliši, vsako prošnjo za Svetega Duha. Bog takoj usliši vsako srčno hrepenenje, ki se ne zadovolji s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče samega Boga ter domačnost in zaupnost z Njim.

Če Bog Jezusovemu učencu, ki je potrt zaradi prizadevanja za dobro ali ker mu ne uspe prenesti krivice ali ker ga mučijo notranja in zunanja preganjanja, ne da takoj takšnega odgovora kot si ga on predstavlja, pa mu zagotovo takoj podari Sinovega Duha. Podari mu ga zato, da se njegovo srce ne bi oddaljilo od Njega in mu ne bi zmanjkalo hrepenenja po njegovi družbi. Podari mu ga takoj, zato da bi okrepil njegovo vero in gledanje. Kakor pravi Jezus na koncu prilike o krivičnem sodniku: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Če nenehno ne vztrajava v molitvi najina vera ne bo zdržala.

Zakaj moramo vedno moliti? Zato ker Božjega kraljestva ne vidimo in zato, ker se Božji sin ne ustreza našim pričakovanjem. Molitev ali še bolje, stanovitno vztrajanje v molitvi, so edina vrata, ki nama omogoča dostop k gledanju Sina čutenju Božjega kraljestva. Zato lahko zaključiva z molitvijo duhovniškega blagoslova, ki ga judovsko izročilo pripisuje Mojzesu, ko je na gori z razširjenimi rokami molil: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospoda naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil« (4 Mz 6,24-27).

Pripravil: p. Viljem Lovše DJ

Audio