Duhovna misel za 27. navadno nedeljo:
Vera

Tema bogoslužja 27. navadne nedelje je vera. Evangelij nam predstavi vrsto Jezusovih naukov, ki vsi govorijo o veri. Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!« Zakaj se v apostolih poraja takšna prošnja, nam pove prejšnji odlomek: »Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpusti. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: 'Kesam se,' mu odpusti« (Lk 17,3-4). Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na tako nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da prvič in drugič morda še nekako odpustiva. Morda celo tretjič, če je najin brat ali sestra. Dobro pa veva, da vedno nisva sposobna odpuščati. Najino srce tega ne zmore. Hkrati pa v srcu dobro veva in čutiva tudi dejstvo, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova ponudila odpuščanje in ga sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno ali bo najino srce izkustveno doživelo Boga ali pa ne. Zagotovo čutiš, da nimava dostopa do Ljubljenega, dokler on sam ne odpre vrat svojega srca. Verjetno tudi doživljaš, da tvoja ljubezen ni verodostojna, če te Drugi ni prej sprejel v ljubezni. Doživljava, da ne moreva ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na zasluge ali na pravice. Če bi Bog to gledal bi se čutila za večno obsojena na samoto. Edino kar se od naju zahteva je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe, da za njih ne iščeva izgovorov. Vse te drže kažejo, da se tvoje in moje srce nič več ne boji Boga.

A ne varajva se. Naloga odpuščanja in življenja v spravi po eni strani od naju zahteva živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. To pomeni, da ima naloga odpuščanja Božje razsežnosti. Iskrenost tega ali sva res srečala Boga in v srcu doživela solidarnost s svojimi brati in sestrami se pokaže prav v odpuščanju. Težava je v tem, da za naju ni tako preprosto, da bi sama sebe imela za grešnika. Zakaj? Zato ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar tako enostavno znebiti.

 
Zato apostoli prosijo za vero. Ne spreglejva, da Jezusov odgovor ne poudarja »količino« vere, kakor, da bi bilo pomembno ali imamo malo ali veliko vere. Jezus pravi, da je vera pristna, čista, odkritosrčna, preprosta, vitalna, živa. Podobno kakor seme, ki v sebi skriva tolikšno moč preobrazbe, da lahko postane drevo. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno.« To ne pomeni, da je dovolj, če imamo nekaj malega vere, vsaj toliko kot je gorčično zrno. Te besede pomenijo naslednje: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Spomniva se na Lukovo priliko (Lk 13, 18-19): »Tedaj je govoril: 'Čemu je podobno Božje kraljestvo in čemu naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu. Zraslo je in se razvilo v drevo in ptice neba so gnezdile na njegovih vejah'.« Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse kar smo in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Tudi v tem primeru se od nas ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnično srce.

To je edino kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Tisti iz prilike tudi ničesar drugega ne zahteva samo preprostost in iskrenost. In spet lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tistega kar je pravično, tega kar bi morali imeti in so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od omenjene! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih našega srca, da se naučimo preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nam drugi naredijo. Tega pa bova sposobna takrat, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Biti služabnik v evangeljskem pomenu besede pomeni, da ne potrebujeva nikomur ničesar dokazovati ali vsiljevati, ker sva že našla tistega, ki ga najino srce išče. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju tudi od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom, služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika, ali če to želiva biti. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, pa ne glede na to kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

Prerok Habakuk pravi: »Glej, napihnjena je, njegova duša v njem ni prava, pravični pa bo v svoji veri živel« (Hab 2,4). S tem poudari, da le tisti, ki ne postavlja domišljavih zahtev, resnično zaupa v Boga. Tak se v življenju ne bo spotaknil, ker ne bo v sporu z ljudmi. Domačnost z Bogom ga bo varovala in ohranjala v svobodi. Njegovo srce ne bo več potrebovalo dokazov in razkazovanja. Svojo moč in počitek je že našel v Bogu in je zato lahko tudi sam vir življenja za druge. Pavlova trditev Rimljanom je strašna in hkrati tolažeča: »Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh« (Rim 14,23). Vse kar ne prihaja iz domačnosti in zaupanja z Bogom prihaja iz strahu. Če pa izhaja iz strahu postaja naraščajoče terjanje. Terjanje, ki ovira in duši pot sožitja in občestva s samim seboj, drugimi, Bogom in stvarmi.

Pripravil: p. Viljem Lovše DJ

Audio: