Duhovna misel za 26. navadno nedeljo: Skrb za človeka je znamenje vere v Boga
Spoštovana poslušalka in cenjeni poslušalec. Evangelist Luka naju v 16 poglavju spodbuja
k pravemu odnosu do dobrin in bogastva. Današnja prilika osvetljuje z negativne plati
isto kar je preteklo nedeljo prilika o krivičnem oskrbniku osvetljevala s pozitivne
plati. Jezus nama namreč pravi: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom,
da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (Lk 16,9).
Priliko o hudobnem
bogatašu in ubogem Lazarju lahko bereva na treh ravneh:
Na prvi ravni nama
je zgodba povedana, da bi se zavedala, da se ob položaj obrnil. Na tem svetu bogataš
uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu
revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, da drugi strani pa bo bogataš prosil
usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem
in revežem bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi
strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo. Namiguje
na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri
tem ne gre za poveličevanje uboštva in obsodbo bogastva. Poudarek je na solidarnosti.
Če sva v življenju solidarna nama je obema zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim
sinovom, ki med seboj delijo to kar Bog misli in čuti, do vsakega človeka, njegove
sodbe in poglede. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu
takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi, z ubogimi. Pred Bogom so bogataševo
bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili. V igri je življenje. Če ljubiva,
ga imava, če ne ljubiva, ga izgubljava. Z ljubeznijo pridobivava svoje življenje.
Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako
delam življenje pridobivam, če pa ne, ga pa izgubljam. Ta kriterij velja za vsakega,
tudi za bogataše.
Jezus s to priliko pokaže Božjo sodbo o človeku. Hoče naju
seznaniti z Božjo mislijo o človeku, da bi se midva lahko prav obrnila in življenje
usmerila v pravo smer. Moč pripovedi ni zastraševanje, saj govori umirjeno in po domače.
Moč te prilike je v tem, da razkrije skrivnost življenja. Pokaže kdaj ga množimo in
kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. Ta naju prepriča, da se zaradi sožitja
z Bogom tudi drug do drugega obnašava kot brat ali sestra, po človeško.
Na
drugi ravni pa prilika z določenimi podrobnostmi osvetli kaj je v tem življenju v
igri in način kako lahko v tej igri dobro odigrava. Nevralgične točke te pripovedi
nama želijo odpreti oči. Simptomatično je dejstvo, da je bogataš brez imena, medtem
ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga midva samega sebe pomešava
s tem kar uporabljava in na koncu služiva stvarem. Ali ne pravi prerok Jeremija 17,5:
»Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od
Gospoda«? Če hočeva imeti življenje zgolj iz bogastva pomeni, da sva pozabila Boga
in prezrla sočloveka, ki za naju ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot
hudobnež, ampak bolj preprosto in dramatično, kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda,
ker je tako ujet v svoje utvare.
Zato prvo berilo iz preroka Amosa opeva
Božji poseg v zgodovino kot trenutek streznitve in konec utvare. Bogati sloj plemenitašev,
ki je dobrine vseh veselo razsipaval za svoje užitke, in se ni brigal za druge, bo
odstranjen. Asirci bodo osvojili Izrael in vse bogataše zasužnjili.
V nebesih
se za Lazarja uporablja podoba mesijanske gostije. Sedi na častnem mestu poleg Abrahama.
Prizor je podoben gostiji zadnje večerje, kjer je Janez tako blizu Jezusa, da mu lahko
položi svojo glavo na prsi. Odlomek s podobo pove, da so zadnji prvi.
Najbolj
zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«.
V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda in zato ni nikdar videl ničesar resničnega.
Enak občutek in spoznanje je imel izgubljeni sin, ki dokončno razočaran, začenja videti
resnico svojega življenja: »šel je vase in dejal« (Lk 15,17). Omenjena podrobnost
izraža pot, ki jo mora tvoje in moje srce prehoditi, preden spozna in prizna resnico
življenja. S tem kar prilika omenja, da se je bogatašu dogajalo v peklu, spodbuja
tebe in mene, da bi že danes dvignila pogled in spregledala resnico, ter življenje
vzela resno kot dar, ki se veča, če ga deliva z drugimi in izginja, če ga hočeva zadržati
zase.
Tretja raven razumevanja te prilike pa so zaključne besede, ki dajo
slutiti skrivnostne namige: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali
prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih« (Lk 16,31). Jezus bo Martinega in Marijinega
brata Lazarja obudil, a ta čudež tistih, ki so sovražni do njega, ne bo prepričal.
Jezus sam bo vstal od mrtvih, pa nas tudi to ne bo prepričalo. Potrebno je, da prej
verjameva in zaupava Božji besedi, Božji obljubi, ki se skriva v tej besedi.
Boga
namreč ne moreva videti neposredno. Njemu se lahko odpreva tako, da sprejmeva njegovo
besedo in skrbiva za uboge. Ni dovolj, da svoje dobrine razdeliva, do reveža morava
biti tudi pozorna in skrbna. Zaradi skrbi namreč najina razdelitev dobrin postane
ljubeča in dragocena. Šele če deliva dobrine iz skrbi za človeka, je najina skrb znamenje
vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrokom, ne le za naju.
Dometa
Jezusove skrivnosti pa ne moreva dojeti, če ne upoštevava celotnega Svetega Pisma,
kajti vse sveto pismo govori o Njem. V njem je Bog izpolnil in uresničil svojo obljubo
za človeštvo. Zato naju sv. Pavel spodbuja: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje
do pojava našega Gospoda Jezusa Kristusa…« (1 Tim 6,14). Vsako besedo morava ohraniti
in sprejeti, neokrnjeno in živo. Ko jo uresničujeva se razodeva Gospodovo obličje.
On je postal najin bližnji, ki ga doseževa v svojih bližnjih.