Duhovna misel za 25. navadno nedeljo:
Darove in dobrine tega sveta uporabljati za druge

Evangelij 25. navadne nedelje zveni čudno. Gospodar hvali svojega krivičnega oskrbnika. Zdi se kot, da bi nas Jezus vabil k nepoštenosti in krivičnosti? Če dobro pogledava, pa vidiva da ni res. Jezus to priliko pripoveduje svojim učencem in jih večkrat primerja z oskrbniki. Njegov cilj je drugačen. Na kaj kaže? V priliki pravi, da je gospodar pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal. Jezus hvali oskrbnikovo preudarnost in zvitost. Zagotovo ni bil bedak, če je bil sposoben takega ravnanja. Bil je pohlepen in poželjiv in je zaradi tega izgubil službo. Če to priliko primerjava s priliko o bogatašu (Lk 12,16-21) lahko hitro zaznava razliko med oskrbnikom in bogatašem. Oskrbnik je preudaren, bogataš je nespameten. Prvi se organizira v duhu svojih interesov, drugi fantazira. A za oba velja odločilno vprašanje: kaj storiti? Medtem ko nespametni fantazira, preudarni ureja. Njuno delovanje se vrednoti glede na prihodnost: prvi fantazira, kaj storiti, in ostane zaprt sam vase, drugi pa ve, kaj mora storiti, in se odpre drugim. Glavna točka te prilike je v tem, da oskrbnik točno ve kaj mora storiti, da si zagotovi prihodnost.

S priliko Jezus ponazori, kako je v odnosu do svojega življenja treba vedeti, kaj storiti. Glavna tema prilike je kako uporabljati dobrine tega sveta za dosega polnosti življenja. Gospodar iz prilike je Bog, ki svoje dobrine zaupa nam, ki smo njihovi oskrbniki. Ob svojem času nas bo vprašal, kako smo s temi dobrinami ravnali in od nas zahteval račun. Ne smeva prezreti, da nihče od nas ni absolutni lastnik dobrin, saj jih imamo le za začasno uporabo. Prva posledica tega dejstva je, da lahko dobrine posedujeva na tak način, da dobrine ne posedujejo naju, da nisva njihova sužnja. Pohlepnež in lakomnež, ki svoje življenje posveti dobrinam, s tem med seboj in svojo srečo koplje nepremostljiv jarek. Če hočeva biti srečna, morava preudarno obrniti na glavo sprijeno dinamiko, ki sva jo vzpostavila v odnosu do dobrin. Namesto, da svoje življenje posvetiva dobrinam, raje dobrine posvetiva življenju. To pa se zgodi, ko dobrine, ki nama jih je Bog dal, deliva z drugimi, z vsemi. Midva bova zvito ravnala takrat, ko bova gospodarja z zvijačo pripravila, da naju pohvali, ker bova bratom in sestram odpustila dolgove. Dobro se namreč zavedava, da gospodarja neposredno ne bova mogla pomiriti, saj je najin primanjkljaj nerazrešljiv.

Midva lahko priliko razumeva tudi kot ponazoritev zahteve iz molitve Očenaš: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.

Na tej ravni se nama odprejo nove ravni za razumevanje prilike. Jezus razlaga in loči med »mojim« in »drugih«, med »veliko« in »malo«. Pravi, da naj bi kupili to, kar je naše, s tistim, kar ni naše. PravI naj bi dosegli veliko z malo. Če sva iskrena in poštena. Vse kar na tem svetu uporabljava in uporabljamo ni naše in nam ne pripada. Pa ne samo to. To kar uporabljamo niti ni v odnosu do tega kar resnično iščemo zares pomembno. Zato se šteje, da je malo.

In vendar za dosego tega kar je naše, nimava druge možnosti kot uporabo stvari, ki niso naše. Pod pogojem, da stvari uporabljamo tako, da nas ne zasužnjijo in one upravljajo. Pod pogojem, da stvari delimo z vsemi in jih uživamo skupaj z drugimi. In kaj je našega? Ciril Aleksandrijski pravi, da je zares naša »sveta in čudovita lepota, ki jo Bog oblikuje v srcih ljudi, ko nas dela sebi podobne, v skladu se tem, kar smo bili od začetka«. To je tisti »mnogo«, ki nas definira in nas dela to kar smo v resnici. V resnici pa smo sinovi in hčere Najvišjega. Naša je podobnost z Gospodom Jezusom, ki jo spet vzpostavlja: kakor Bog imamo tudi mi vseobsegajoče srce in notranjost ustvarjeno za večno ljubezen.

Zato pravi spev pred evangelijem: »Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Kor 8,9). Spomniva se še enega čudovitega odlomka iz pisma Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti križu« (Flp 2,5-8).

Ko deliva dobrine z revnimi in sva solidarna s človeškostjo vseh, takrat uresničujeva in dopolnjujeva tisto poklicanost v človeškost, ki nam je lastna kot sinovom in hčeram Najvišjega. Takšne nas je napravil Gospod Jezus, ki je izbral, da bo solidaren z ljudmi, da bi ljudje lahko spet zaživeli v sožitju in občestvu z Bogom, ki je naše resnično in edino Dobro.

Pavel, s tem, ko povabi Korintčane naj izvedejo nabirko za cerkev v Jeruzalemu, ne želi vzpostavljati večje enakosti med bogatimi in revnimi. Z nabirko postane vidna sprava človeštva z Bogom, ki jo je uresničil Gospod Jezus. Simbol te sprave pa je edinost Božje družine, ki jo sestavljajo Judje in pogani, ki si med seboj solidarno pomagajo z dobrinami, ki jim jih je Bog podaril.

Preden končam mi dovoli še eno opazko, draga poslušalka, cenjeni poslušalec. Krivični oskrbnik je rekel: »vem, kaj bom storil«. Te besede so enakovredne trditvi evangelista Janeza, ki pravi: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). Nasproten pomen pa imajo besede, ki jih je Jezus naslovil na Očeta o tistih, ki so ga križali: »saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34). Upam, da tudi ti in jaz vsaj malo veva, kaj delava z darovi in dobrinami, ki nama jih je Bog dal za druge.

Pripravil: p. Viljem Lovše, DJ

Avdio: