Pred prihajajočo škofovsko sinodo za Bližnji vzhod v Parizu potekala tiskovna konferenca, namenjena krščanskim skupnostim na Bližnjem vhodu

RIM (torek, 14. september 2010, RV) – Pred prihajajočo škofovsko sinodo za Bližnji vzhod, ki bo prihodnji mesec potekala v Vatikanu, je prejsnji teden v Parizu potekala tiskovna konferenca, namenjena krščanskim skupnostim na Bližnjem vhodu. Dogodek sta organizirala Francoska škofovska konferenca in katoliško združenje L'Oeuvre d'Orient. Med govorniki je bil tudi pariški nadškof kardinal Andre Vingt-Trois, sicer tudi predsednik Francoske škofovske konference in ordinarij katoličanov, ki pripadajo Vzhodnim Cerkvam in živijo v Franciji.

O pomoči francoskih kristjanov, ki jo le ti nudijo vzhodnim cerkvenim skupnostim, je za naš radio spregovoril predsednik katoliškega združenja L'Oeuvre d'Orient, Pascal Gollnisch. Kot je dejal, je na Bližnjem vzhodu viden velik vpliv francoske Cerkve in francoske kulture, pri čemer je posebej izpostavil številne kvalitetne šole. »Poskušamo slišati glas kristjanov na Bližnjem vhodu,« je dejal Gollnisch in dodal, da so se med kristjani v Franciji in kristjani na Bližnjem vzhodu oblikovale tesne prijateljske vezi, ki gredo onkraj materialne pomoči.

Med osrednjimi pričakovanji in željami, ki jih gojijo kristjani na Bližnjem vzhodu je Gollnisch izpostavil to, da bi bili kot državljani priznani del države, v kateri živijo, pri čemer imajo vso podporo s strani francoskih kristjanov. »Gre pa za dolgotrajno prizadevanje, ki mora biti vztrajno in stalno, kajti ne gre za neko neposredno delovanje proti nekomu, ampak le za delovanje in podporo kristjanov, ki živijo na Bližnjem vhodu, da bi lahko v celoti uveljavljali svoje državljanstvo,« je dejal Gollnisch. Izpostavil je tudi, da je nujno potrebno, da bodo kristjani na Bližnjem vhodu lahko svobodno izpovedovali svojo vero, brez sramu in brez strahu. Po Gollnischevih besedah bi se jim moralo omogočiti brezskrbno živeti krščansko vero, brez kakršnegakoli strahu. Zato si vsi želijo, da bi kristjani lahko ohranjali upravičeno upanje glede tega, da lahko kljub težavam ostanejo v svoji domovini. Gollnisch je še dejal, da je tvegano govoriti o Cerkvah na Bližnjem vhodu le kot o nekem »spominu na preteklost, kajti ne predstavljalo nekaj preteklega, ampak so cerkve, obrnjene v prihodnost, ravno zato, ker so zaznamovane z velikim upanjem.«