Na zlati maši kardinala Rodeta nadškof Kramberger dejal: "Skupaj z Vami izpovedujemo:
Bog nam je dal milost duhovništva!"
LJUBLJANA (ponedeljek, 13. september 2010, RV) – Prefekt Kongregacije za ustanove
posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, kardinal Franc Rode, je v
soboto v ljubljanski stolnici daroval sveto mašo ob 50-letnici svojega duhovniškega
posvečenja. Pridigo je imel mariborski nadškof metropolit Franc Kramberger spregovoril
o duhovništvu, ki je dar za druge, ter obnovil življenjsko pot zlatomašnika kardinala
Rodeta. Med drugim je povedal:
»Skupaj z Vami izpovedujemo: Bog nam je dal
milost duhovništva! On nas je poklical in izbral, brez naših zaslug. Sami nismo bili
sposobni duhovništva sprejeti; niti nismo imeli moči ostati zvesti. Vse, kar smo in
kar imamo, je njegovo. On nam je dal moč, da smo na dan posvetitve rekli: Tukaj sem!
On je odpiral naš razum in polagal svoje besede v naša usta, da smo oznanjali živega
Boga, Kristusa, njegov evangelij. On nas je usposobil za oskrbnike Božjih skrivnosti,
da delamo z njegovo oblastjo, v njegovem imenu, v njegovi osebi. Njegovo orodje smo,
ko ob oltarju ponavzočujemo, posedanjamo Kristusovo daritev. On nas je dal Cerkvi,
ki mora velikokrat plačati davek obtoževanja, obrekovanja, zasramovanja, tudi zaradi
naše človeškosti. Njej smo dani, po njej pa vsem ljudem. Vse, kar smo in kar nosimo
v svojem srcu, je ena sama velika milost, ki nam jo je dal Bog.«
Nadškof Krambereger
je tudi izpostavil, da je duhovništvo dar Božje milosti. »Bog nam daje milost!
Danes, vsak dan. Na dan duhovniške posvetitve smo bili neizbrisno zaznamovani. Bog
nas je zaznamoval kot svojo lastnino, Kristus kot svoje sodelavce, Sveti Duh kot preroke,
oznanjevalce, pričevalce. S tem neizbrisnim znamenjem smo šli na delo, ki ga uresničujemo
še danes. Res, roka posvečevalca in več nad nami, a duhovniška milost je stalno pričujoča.
Res, da te milosti ne doživljamo vedno tako kot na dan posvetitve ali nove maše, ker
smo ljudje in samemu sebi skrivnost, a Bog nam jo vedno daje in z njo nagovarja. Res
je tudi, da naš odgovor na to milost ni več novomašniško zagnan, mladosten, zanesen,
ni več Simonov, je bolj Petrov, se pravi bolj premišljen, prekaljen, trezen in dozorel
v preizkušnjah, zato pa bolj prepričljiv. Bog nam daje milost.«
Ob koncu je
še izpostavil usmerjenost duhovnika v prihodnost in njegovo zaupanje v Božjo previdnost:
»In z gotovostjo lahko rečemo še tretje: Bog bo dal milost. Na dan duhovniške posvetitve
je bilo rečeno vsakemu: »Bog, ki je v tebi dobro delo začel, naj ga tudi dopolni«
(-ga bo tudi dopolnil). Bog se ne kesa svojih darov, marveč jih še veča, množi, dopolnjuje.
On je gospodar tudi tistega, kar se nam zdi nemogoče. On oživlja, kar je v sebi mrtvo;
kliče v bivanje, kar še nima imena. On hoče duhovnika, ker hoče Cerkev; hoče Cerkev,
ker hoče odrešiti vse ljudi, ves svet. On bo dal milost, zato se duhovnik podaja v
prihodnost z zaupanjem in vero, ne samo v tisto, kar oznanja, marveč tudi v tisto,
kar po Božji milosti je. Apostol Pavel je zapisal: Pozabljam, kar je za menoj, in
se iztegujem proti temu, kar je pred menoj (Flp 3,13). To je prava usmeritev apostola,
smer upanja v prihodnost in zaupanja v Božjo previdnost.«
Kardinal Rode je
ob koncu slovene maše izrazil zahvalo z besedami: “To, kar danes čutim najgloblje
v svojem srcu, je hvaležnost Očetu, ki od njega prihaja vsak dober dar. S psalmistom
ponavljam: »Gospodovo dobroto bom na veke opeval, oznanjal bom njegovo zvestobo od
roda do roda« (Ps 89).” Audio