Škof Javier Echevarría: "Leto duhovništva nas je postavilo pred večnost."
VATIKAN (nedelja, 12. september 2010, RV) – Leto duhovništva se je zaključilo
meseca junij, a ga še vedno lahko smatramo kot aktualni dogodek in se vprašamo, kakšne
sledi je pustilo v duhovnikih, ki jih je papež Benedikt XVI. povabil, da sledijo zgledu
sv. Janeza Marije Vianeja. Tako je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal
prelat Opus Deia, škof Javier Echevarría.
To leto, je zapisal papež v pismu,
s katerim je napovedal leto duhovništva, želi prispevati h goreči notranji prenovi
vseh duhovnikov, za njihovo še močnejše in odločnejše evangelijsko pričevanje v današnjem
svetu. Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca, kot je zapisano v Katekizmu katoliške
Cerkve. Da bi duhovnik razumel samega sebe, se ne sme omejevati na svojem pastoralno
delo, ampak mora iti daleč onkraj njega, vse dokler ne prispe do Kristusa.
Iz
tega vidika je moč razumeti tudi besede sv. Janeza Marije Vianeja, da se bo duhovnik
najbolje razumel v nebesih. Samo takrat, v spoznanju neskončnega in neizrekljivega
Božjega daru človeku, bo duhovnik v polnosti okušal lastno resničnost. Bog se ni želel
samo približati človeku, ampak je v Kristusu sprejel našo lastno naravo; ustanovil
je Cerkev in poklical nekatere ljudi, ki jih z zakramentom svetega reda spreminja
v svoje služabnike in svoja orodja. To je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeku,
kljub poznavanju njegovih slabosti.
Ni moč okušati tega obilje božje ljubezni,
ki je lastno duhovništvu, ne da bi si osebno prizadevali biti »sto odstotni duhovniki«,
kakor je pogosto ponavljal sv. Josemaria Escrivá. Da bi duhovnik lahko sledil temu
vabilu, piše v članku škof Echevarría, se je treba zavedati duhovniškega dostojanstva,
vrednosti in bogastva, ki pripada duhovništvu, da bi ta resničnost prepojila vso duhovnikovo
vedenje in dala pristnost vsakemu trenutku njegovega bivanja, z gotovostjo, da Kristus
hoče uporabiti duhovnike kljub njihovi majhnosti, da bi tako lahko ljudem oznanil
sadove svojega odrešenjskega dela.
Duhovnik se mora poistovetiti s Kristusom,
doživljati to, kar je doživljal Kristus in umreti samemu sebi, da bi On lahko prebival
v njem. Duhovnik mora biti človek evharistije in živeti sveto mašo z vero, da se pri
vsaki evharistični daritvi ponavlja Kristusovo darovanje, smrt in vstajenje. Kristus
tako prihaja naproti Cerkvi in duhovniku, da bi ju pritegnil k sebi in po Svetem Duhu
vodil v sinovsko povezanost z Bogom Očetom. Vse to pa je po Echevarríajevih besedah
povezano s hrepenenjem po služenju svoji čredi, Cerkvi in vsemu človeštvu. In to na
Kristusov način, ne da bi duhovnik pri tem dajal prostor lastnemu egoizmu ali ravnodušnosti
pred potrebami drugih ljudi. To pomeni vneto prizadevanje za vse, kar je dobro za
duše, in sicer z resnično ljubeznijo, z oznanjanjem Božje besede in s podeljevanjem
zakramenta sprave.
Leto duhovništva nas je postavilo pred večnost, pred Božjo
ljubezen, ki ne mine in se ne zaustavi, ki je vedno mlada in dejavna, je zapisal Echevarrí.
Ta ljubezen, vidna v Jezusu Kristusu, se prenaša preko Cerkve vsakemu kristjanu in
vsakemu duhovniku. Leto duhovništva je bilo nedvomno namenjeno temu, da bi obrodilo
mnogo sadov na področju pridiganja, katehez, bogoslužja, pastoralnega dela in predvsem,
da bi obrodilo sadove v notranjosti vsakega duhovnika. Drznost Boga, kakor pravi Benedikt
XVI., duhovnike v pričakovanju kliče, da izrečejo svoj da.