MILANO (nedelja, 12. september 2010, RV) – Milanski nadškof kardinal
Dionigi Tettamanzi je svojim vernikom napisal pismo z naslovom Sveti po poklicanosti
ter z njim predstavil pot novega pastoralnega leta milanske škofije. Novo pastoralno
leto so v Milanu začeli včeraj z obhajanjem praznika Marijinega rojstva, v milanski
katedrali. V svojem pismu kardinal Tettamanzi vse vabi k svetosti po zgledu Svetega
Karla Boromejskega, ki je v svojem življenju sleherni dan opravljal to, kar bi lahko
izgledalo kot cilj redkih izvoljenih, vendar pa je prisotno in dejavno v Cerkvi tudi
danes.
Navdihnjeni s svetostjo Svetega Karla, piše kardinal Tettamanzi, želimo
podoživeti njegovo herojsko predanost ljubezni in sicer ob različnih življenjskih
preizkušnjah in trpljenju. Sveti Karel se je namreč, zahvaljujoč kontemplaciji Križanega
Kristusa, v služenju majhnim daroval do skrajnosti. Kardinal v svojem pismu vernikom,
k svetosti poziva predvsem družine, da se ne bi izgubile znotraj vsakdanjika, temveč
bi zmogle živeti ideale Evangelija. Svetost, poudarja kardinal Tettamanzi, je dati
se v službo življenja. V službo življenja še nerojenega otroka, v službo življenja
otroka v njegovih prvih letih življenja, v službo majhnim v najširšem pomenu besede,
v vseh oblikah ranljivosti in osamljenosti, v telesni in duševni prizadetosti, v trpljenju
ki človeško življenje dela naporno, nerazumljivo, zanemarjeno in zavrnjeno.
Z
zavezanostjo veri, ki s pomočjo ljubezni postane dejavna, so v škofiji oživili tako
imenovan sklad Družina – delo, ki podpira ljudi, ki jih je prizadela gospodarska kriza.
V zvezi s tem kardinal Tettamanzi v svojem pismu piše, da v zavedanju dejstva, da
ni malo podjetji, ki so tik pred zaprtjem, veliko delavcev pa je ostalo na cesti,
želijo vsem prizadetim ponuditi človeško bližino, zanje moliti ter jim konkretno in
diskretno pomagati. Kardinal skupost naproša, da bi izdelala načrt pomoči, z upoštevanjem
konkretne socialne, kulutrne in pastoralne situacije njihovega območja. Ob tem pa
se je po kardinalovih besedah potrebno izogniti skušnjavi, da bi vero in svetost merili
s številkami in primerjali s preteklostjo.