Duhovna misel za 23. navadno nedeljo:
Jezus očara, a ne prevara

Jezus očara, a ne prevara. Evangeljske besede so jasne in nedvoumne: “Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.”

Bogoslužje naju vabi v molitev z 90 psalmom: »Podari nam Gospod modrost srca.« V prvem berilu pa bereva Salomonovo molitev za dosego modrosti.

Iz tega se nama poraja vprašanje: ali midva lahko sprejmeva Jezusove besede, ki tako trdo zvenijo, če najinega srca ni dosegla modrost od zgoraj? Prav modrost od zgoraj je tista, ki omogoča, da se tvoje in moje srce odpreta skrivnosti Božjega Sina, ki razodeva sijaj Očetove ljubezni do ljudi. Če srce tega sijaja ne zaznava je vse zaprto in odvratno, ovirano in odbijajoče. Ne pozabiva, da je modrost vodila stvarjenje vsega obstoječega sveta in vesolja. Pozna skrivnosti stvari, zato ker pozna Božje misli.

Ko Jezus oznanja milost svojega dobrega oznanila ali evangelija, ne preskoči najine človeške narave, ampak pokaže njeno izpolnitev in uresničitev. Jezus je razodeva resnično Božje obličje ter pozna človeško hrepenenje, ki mu zagotavlja uresničitev. Zakaj se torej Jezusovo govorjenje tvoji in moji naravi tako upira in je tako odbijajoče? V odgovoru na to vprašanje se skriva drama in slava človeka. Vsak izmed nas hrepeni po dobrem, a v sebi nimamo kriterija, da bi znali to dobro tudi razločevati in se zanj odločiti. Nihče, ki je zdrave pameti, ne bo trdil, da družinska čustva niso dobra (med drugim o njih govori tudi četrta zapoved). Kdo pa lahko trdi, da so družinska čustva vedno in v vsakem primeru dobra? »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober,« je rekel Jezus. Naravno naklonjenost lahko presojava le v odnosu do vsem skupne poklicanosti k človeškosti, ki je življenjska usoda. Moč sijaja Božje ljubezni, ki jo je pokazal v Jezusu do vsakega človeka je tista, ki določa poklicanost v človečnost. Jezus pravi, da je biti njegov učenec pred naravno ljubeznijo in naklonjenostjo. S tem pokaže, da je temelj in izvir življenja v Božji ljubezni. Le ta je kriterij razločevanja za vsako drugo stvar. A za človeško srce to ni samo po sebi umevno. Vključuje neke vrste smrt samemu sebi, da bi lahko sebe živeli v polnosti. Nositi križ pomeni umreti svetu. S tem resnično vstopimo v vero, ki postane v Jezusu korenina našega življenja. Če hočemo narediti ta prehod nenehno potrebujemo modrost od zgoraj. Poznavanje Božjih misli je vedno povezano z odkrivanjem korenin življenja. Zaradi tega odkritje modrosti in na njivi skritega zaklada vedno vključuje notranje veselje. To veselje omogoči, da zaradi njega prodava vse drugo.

Odlomek se konča z besedami: »Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva značilnost Kristusovega učenca je, da se odpove vsemu svojemu imetju. Drugi dve značilnosti pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. Imetje je vse, kar vzdržuje življenje. Imetje so dobrine in naklonjenosti. Vse te stvari učenec nič več ne živi samo iz sebe in zase, ampak v popolnem zaupanju v Boga, ki vse to podarja. V življenje zaupava in ga okušava šele takrat, ko prenehava zaupati v dobrine in stvari. Če zaupava v dobrine, izgubiva zaupanje v življenje. Šele ko doseževa zaupanje v življenje, lahko zares z veseljem uživava tudi dobrine. Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. Tisto življenje, ki ga on sam živi in posreduje svojemu učencu. Učenčevo življenje izvira iz Jezusovega uresničevanja poklicanosti v človeškost. V Jezusu je človeškost polna in izžareva Božjo ljubezen. Njegova človeškost nas usmeri k Bogu in od njega dobiva vso moč in lepoto. Modrost, za katero prosiva, naj nama pomaga prav k temu: k človeškosti, ki kaže na to, da je Božji dar.

Ko se zaveva, da nisva večna in da umreva, je modrost na preizkušnji. Iz nje srce lahko spet zajame vso moč takrat, ko omogočiva prostor njegovemu delovanju, kakor pravi psalm: »Naj se tvojim služabnikom pokaže tvoje delovanje in tvoja slava njihovim otrokom.« Ta stavek dobi poln pomen šele v Jezusu. On je namreč sijaj Očetove ljubezni do vsakega izmed nas. Tebi in sebi želim, da bi mu brezmejno zaupala in v srcu črpala iz Njegove modrosti.

Pripravil: p. Viljem Lovše DJ

Avdio: