Papež Benedikt XVI. splošno avdienco posvetil sveti Hildegardi iz Bingena

VATIKAN (sreda, 1. september 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco v Castel Gandolfu spregovoril o sv. Hildegardi iz Bingena, ki je ljubila Kristusa in služila Cerkvi v času, ko je tako kot danes, le-ta bila ranjena z grehi svojih duhovnikov in laikov. Nemška redovnica sv. Hildegarda iz Bingena je po papeževih besedah velika ženska prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojo pogumno sposobnostjo razločevanja znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov. Sveti oče je na začetku kateheze o sv. Hildegardi, o kateri bo govoril tudi naslednjo sredo, izpostavil apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk iz leta 1988, v katerem je poudarjena dragocena vloga ženske v življenju Cerkve.

Hildegarda je živela v 12. stoletju v Nemčiji. Rodila se je leta 1089 v Bermesheimu in umrla leta 1179, stara 81 let. Pripadala je plemiški in številčni družini, starši pa so jo že ob rojstvu namenili za služenje Bogu. Da bi prejela ustrezno človeško in krščansko vzgojo, so jo starši zaupali v oskrbo Juti Sponheimsk, ki je živela v klavzuri v samostanski hiši zraven benediktinskega samostana sv. Disiboda. Hildegarda je prejela tančico iz rok škofa sv. Otona Bamberškega leta 1136, po Jutini smrti pa je prevzela vodenje samostana. Papež je izpostavil, da se je Hildegarda pri izvrševanju te naloge izkazala kot zelo učena ženska, duhovno plemenita in sposobna spoprijeti se z organizacijskimi vidiki samostanskega življenja. Po nekaj letih je, tudi zaradi naglega večanja kandidatk, v Bingenu, kjer je preživela preostanek svojega življenja, ustanovila novo skupnost. Njen način vodenja samostana je po papeževih besedah lahko zgled za vsako današnjo redovno skupnost, pri čemer je sveti oče izpostavil, da spodbuja zdravo posnemanje dobrega, v kolikor mati in hčere tekmujejo v medsebojnem spoštovanju in služenju.

Sveti oče je več kot pet tisočim vernikom, ki so se zbrali v Castel Gandolfu, spregovoril še o Hildegardinih mističnih videnjih, o katerih je govorila svojemu duhovnemu vodji ter sosestri, na katero je bila zelo navezana. Kakor se vedno dogodi v življenju pravih mistikov, se je tudi Hildegarda hotela podrediti avtoriteti učenih oseb, da bi razločila izvir svojih videnj, boječ se, da so morda rezultat iluzij in ne prihajajo od Boga, je dejal papež. Zato se je obrnila na sv. Bernarda, ki jo je pomiril in spodbudil. Leta 1147 pa je prejela še eno zelo pomembno potrditev. Papež Evgen III., ki je v Trierju vodil sinodo, je prebral neko Hildegardino besedilo in jo pooblastil, da zapisuje svoja videnja in javno govori. Od takrat se je Hildegardin duhovni ugled vedno bolj večal in dobila je naziv »nemška prerokinja«.

To je po papeževih besedah tudi pečat resnične izkušnje Svetega Duha, ki je vir vsake karizme: oseba, obdarjena z nadnaravnimi darovi, se z njimi nikoli ne hvali, jih ne razkazuje in predvsem kaže popolno pokorščino cerkveni oblasti. Vsak dar, ki ga podeli Sveti Duh, je namenjen za izgradnjo Cerkve, in Cerkev preko svojih pastirjev prizna njihovo pristnost.