Družbeni nauk Cerkve daje političnemu sistemu dimenzijo pravičnosti

RIM (sobota, 21. avgust 2010, RV) – Katoliška cerkev si je tako na narodni kot mednarodni ravni vedno prizadevala za širjenje in zaščito skupnega dobrega v družbi. Svoje delovanje naslanja na neodtuljive pravice človeške osebe in njene dolžnosti, ki ji pripadajo v odnosu z družbo, v luči pravičnosti, miru in solidarnosti. Eden od stalnih pozivov Katoliške cerkve se nanaša na boj proti korupciji, ki je eden glavnih vzrokov nepravičnosti in revščine.

Družbeni nauk Cerkve je zatorej pomembna stvarnost, ki političnemu sistemu daje dimenzijo pravičnosti, kot je za naš radio zatrdil Antonio Maria Baggio, docent politične filozofije na univerzitetnem inštitutu Sophia di Loppiano blizu Firenz. Kot je dejal, ne prispevajo vsi politični sistemi k splošnemu družbenemu dobremu, kot je to na primer diktatura. Da bi se prišlo do ideje o skupnem dobrem, je po njegovih besedah treba prej izdelati bistven koncept o položaju prava. To pomeni, da se z ozirom na skupno dobro mora vladati za druge in ne za sebe. Ne sme se vladati na podlagi samovolje, ampak na podlagi pokorščine zakonu in s soglasjem drugih. Ravno zato je družbeni nauk Cerkve pomemben, saj s svojo miselnostjo prispeva k temu, da se za nek sistem lahko reče, da je pravičen. Baggio je med drugim še povedal, da pretiranosti in nevzdržnost korupcije kažeta na to, da v politiki obstaja neka napaka. Razmere postanejo težavne in korupcija postane neznosna, kadar napačni politični programi in razdelitev družbe in države začutijo vso težo korupcije, kar pomeni, da se ljudje postavijo naproti narodu, namesto da bi mu pomagali.

To, da obstajajo posamezniki, ki ne spoštujejo pravil se pokaže družbeno in moralno neznosno, mnogo bolj kot v kriznih obdobjih, kadar ljudje trpi bolj kot običajno. Baggio je tudi zatrdil, da izraz skupno dobro ni nek prazen pojem, ki ga lahko kdorkoli napolni po svoji volji, s svojim načinom vladanja. Skupno dobro namreč postavlja določene pogoje, da bi se lahko realiziralo v družbi. Dejal je, da je v družbi potreben kulturni predlog s strani laičnega katolištva, ki je v službi države, nanašajoč se pri tem na italijanski prostor, ter izpostavil, da pred oblikovanjem strank in ustanov, obstaja politika, ki jo oblikuje družba. Izhajati bi bilo treba iz aktivne civilne zavesti in ne iz strankarstva ali posameznih zakonov.