Papež ob liku sv. Bernarda nakazal, da je prava teologija srečanje z Jezusom

VATIKAN (petek, 20. avgust 2010, RV) - Cerkev danes obhaja god sv. Bernarda iz Clairvauxa, ki je zadnji med cerkvenimi očeti. Živel je v XII. stoletju. Sv. Bernard je glavni predstavnik takoimenovane meniške teologije. Benedikt XVI. je njegovemu liku in njegovi teologiji posvetil dve splošni avdienci. Papež pravi, da nas današnji svetnik vabi k iskanju Boga bolj preko molitve in kontemplacije kot preko razuma.

Po besedah sv. Bernarda bi moral biti edini namen teologije, spodbujati živo in intimno izkušnjo Boga. Teologija bi torej morala prispevati, da nenehno in vedno bolj ljubimo Gospoda: »Za Bernarda je pravo spoznanje Boga v globoki in osebni izkušnji Jezusa Kristusa in njegove ljubezni. To pravzaprav velja za vsakega kristjana, vera je predvsem osebno, intimno srečanje z Jezusom, izkušnja njegove bližine, prijateljstva in njegove ljubezni. Le tako se ga naučimo vedno bolj spoznavati, ljubiti in hoditi za njim. O, da bi to uspelo vsakemu izmed nas!«

Papež pravi, da je bil sv. Bernard zaljubljen v Jezusa in Marijo. Dante Alighieri v Božanski komediji, pripiše sv. Bernardu čudovito molitev Mariji: 'Devica Mati, hči svojega Sina, ponižna in povišana nad vsako stvar, trdna beseda večnega nasveta'. Kot pravi papež, je to ljubezen, o kateri bi morali razmisliti današnji teologi: »Včasih si domišljamo, da smo z razumom razrešili temeljna vprašanja o Bogu, človeku in svetu. Sveti Bernard, trdno zasidran v Svetem pismu in v cerkvenih očetih, nas spominja, da brez globoke vere v Boga, ki jo hrani molitev in kontemplacija, brez intimnega odnosa z Gospodom, naša razmišljanja o božjih skrivnostih tvegajo, da ostanejo prazne vaje razuma, ki izgubijo verodostojnost. Skupaj s sv. Bernardom moramo tudi mi priznati, da človek lažje išče in najde Boga z molitvijo, kot pa z razpravljanjem.«

Papež nadalje omenja, da je Bernard svojo teologijo srca zastavil nasproti teologiji razuma, katere najvidnejši zastopnik je bil Abelard. On in njegovi privrženci so povrgli resnice vere kritičnemu preverjanju razuma. Preverjanje, ki je po Bernardovih besedah predstavljavlo veliko nevarnost intelektualizma, relativiziranja resnice in postavljalo pod vprašaj resnice vere.

»Poleg tega je potrebno povdariti, da se je sv. Bernard zoprstavil Abelardu zaradi skrbi za preproste in ponižne vernike, ki jih je potrebno braniti pred nevarnostjo, da jih zmedejo ali zavedejo preveč osebna mnenja ali brezobzirna teološka razpravljanja, ki lahko omajajo njihovo vero.«

To teološko soočenje med Bernardom in Abelardom se je končalo z medsebojno spravo. Abelard je ponižno priznal svoje zmote, Bernard pa je uporabil vso svojo dobrohotnost. Primer iz katerega se lahko tudi danes nekaj naučimo:
»V obeh je prevladalo to, kar mora resnično biti v srcu vsakega, ko pride do teološkega spora, ohraniti vero Cerkve in pustiti da zmaga ljubezen. Da bi tudi danes imeli takšno držo, s katero se soočati v Cerkvi in imeti pred očmi iskanje resnice.«