Umrl predsednik Papeške akademije znanosti Nicola Cabibbo
RIM (sreda, 18. avgust 2010, RV) – V ponedeljek zvečer je v Rimu umrl predsednik
Papeške akademije znanosti, italijanski fizik Nicola Cabibbo. Delal je tudi v Evropski
organizaciji za jedrske raziskave v Ženevi, zadnja leta pa je predaval na rimskima
univerzama La Sapienza in Tor Vergata. Prav tako je bil predsednik Italijanskega inštituta
za jedrsko fiziko. Pogrebno sveto mašo je včeraj v rimski baziliki sv. Lovrenca zunaj
obzidja vodil minister Papeške akademije znanosti monsinjor Sànchez Sorondo.
Nicola
Cabibbo, rojen v Rimu leta 1935, je eden najbolj znanih italijanskih fizikov na svetovni
ravni, predvsem glede svojega prispevka na področju elementarnih delcev. Od leta 1993
je bil predsednik Papeške akademije znanosti. Večkrat je tudi posegel v razpravo na
področju odnosa med vero in znanostjo ter poudarjal, da je osnova tega odnosa vzajemno
upoštevanje. Zatrjeval je, da se raziskovanju ne smejo postavljati omejitve, ampak
je treba biti pozoren na morebitne etične implikacije. O vlogi znanosti je v nekem
intrevjuju dejal, da je središče vsega človek, ljubezen. Znanost nedvomno ima svojo
vlogo, ki postaja vedno bolj pomembna v življenju človeka. V tem oziru Cabibbo ni
nikoli videl nasprotovanja med znanostjo in ljubeznijo.
Cabibbova dediščina
je zelo obsežna. Kot znanstvenik je izstopal na področju fizike, bil pa je tudi izjemna
osebnost in človek vere. Kot je dejal monsinjor Gianfranco Basti, redni profesor filozofije
narave in znanosti na Papeški lateranski univerzi, je Cabibbo bil človek, ki je bil
zelo uveljavljen, in je ravno zaradi tega bil izjemno ponižen in zelo skromen. Na
Papeški akademiji znanosti je v dialog med znanostjo in vero vnesel enako ostrino,
ki jo je imel na znanstvenem področju.
Znan je bil po svojem neomajnem zagovarjanju
stališča, da teorija evolucije ni v nasprotju z stvarjenjem. Kot je dejal monsinjor
Basti, je Cabibbo poudarjal, da je človekov obstoj v času vertikalno odvisen od božanske
vzročnosti, ki drži skupaj vesolje in njegove zakonitosti, hkrati pa je horizontalno
odvisen od zaporedja sekundarnih vzrokov. Evolucija in stvarjenje torej obstajata
na dveh različnih in komplementarnih ravneh in si zatorej ne nasprotujeta. »Izma«
sta tista oziroma kreacionizem, ki zanika evolucijo, in evolucionizem, ki zanika stvarjenja,
ki si prihajata v nasprotje, ravno zato, ker se dela zmešnjava med obema omenjenima
ravnema. Ravno zaradi tega se je po Bastijevem prepričanju rodilo mnogo zmede, vsaj
kar se tiče sodobnega dialoga med znanostjo in vero, a te napake so bile v veliki
meri prepoznane in Cabibbo si je zelo prizadeval za njihovo razjasnitev.