V katehezah Benedikta XVI. je neločljivost zakona ikona Božje ljubezni

VATIKAN (petek, 13. avgust 2010, RV) - »Tako nista več dva, ampak eno meso.« V današnjem evangeliju Jezus poudari nerazveznost zakonske zveze, ter spomni, da je od začetka Bog ustvaril moža in ženo, da se zdužita in postaneta eno meso. Farizejem, ki ga spomnijo, da je dal Mojzes možu pravico odsloviti ženo, Gospod odgovori, da je to Mojzes dovolil zaradi njihove trdosrčnosti, »toda od začetka pa ni bilo tako«. Benedikt XVI. je večkrat govoril o zakonu kot ikoni Božje ljubezni in povdaril to čudovito povezavo med zakramentom zakona in skrivnostjo Svete Trojice. Ravno v tej zvezi ljubezni lahko vidimo krščansko podobo Boga in iz tega izhajajočo podobo človeka in njegovo pot.«

»Bog se je poslužil poti ljubezni, da bi razodel skrivnost trinitaričnega življenja. Poleg tega nam tesen odnos, ki obstaja med podobo Boga Ljubezni in človeško ljubeznijo, omogoči razumeti, da k monoteistični podobi Boga spada monogamičen zakon. Zakon utemeljen na izključni in dokončni ljubezni postane ikona odnosa Boga s svojim ljudstvom in obratno; način s katerim Bog ljubi, postane merilo za človeško ljubezen.«

Papež omenja, da sta zakon in družina zakoreninjena v najgloblji resnici o človeku in njegovi usodi. Sveto pismo razodeva, da poklicanost v ljubezen pripada tisti resnični Božji podobi, ki jo je Stvarnik hotel vtisniti v svojo stvaritev.

»Spolna različnost moškega in ženskega telesa ni samo preposto biološko dejstvo, temveč ima veliko globlji pomen; izraža tisto obliko ljubezni s katero moški in ženska postaneta eno meso in lahko uresničita resnično povezanost oseb, ki sta odprti za posredovanje življenja.«

Papež nadalje pravi: »Zelo lepo je ugotoviti, da je že na prvih straneh Svetega pisma, takoj po pripovedi o stvarjenju človeka, definicija ljubezni in zakona. Smo na začetku in že je tu prerokba, kaj je to zakon. Ta definicija ostane ista tudi v novi zavezi. Zakon je, hoditi za drugim v ljubezni in tako postati eno bivanje, eno meso in je zato neločljiv. Novo bivanje, ki nastane iz občestva ljubezni ter združuje in ustvarja prihodnjost.«

Papež nakaže, kako je sveti zakon prvi zakrament, ki ga je postavil Bog med stvarjenjem. Je zakrament Stvarnika vesolja, ki je vpisan že v samo človeško bitje. Zakrament svetega zakona torej ni iznajba Cerkve, ampak je »soustvarjen« s samim človekom, kot sad dinamike ljubezni v kateri se medsebojno najdeta moški in ženska in tako najdeta tudi Stvarnika, ki ju je poklical v ljubezen.«

Krščanske družine so torej poklicane, pravi papež, da pričujejo za lepoto zakona, za njegovo razsežnost brezmejne ljubezni. To je danes zaradi širjenja različnih tokov, ki se navdihujejo v hedonizmu in relativizmu, še toliko bolj pomembno.
»S pomočjo prejete milosti lahko krščanski zakonci ustvarijo družino, ki je odprta za življenje in se tako povezna lahko sooči z številnimi in zapletenimi izzivi današnjega časa. Danes je takšno pričevanjše še toliko bolj potrebno«, je dejal papež med molitvijo Angelovega češčenja oktobra 2006.