Sv. Janez Marija Vianej, revolucionarni župnik ljubezni

RIM (sreda, 4. avgust 2010, RV) – Danes Cerkev obhaja praznik sv. Janeza Vianeja, katerega življenje in delo smo še posebej spoznavali v minulem letu duhovništva, ki ga je papež Benedikt XVI. razglasil ob 150. obletnici smrti Arškega župnika. Zahvaljujoč letu duhovništva so o liku sv. Janeza Vianeja potekala tudi številna srečanja, simpoziji in duhovne vaje, izdane so bile številne knjige in razprave, s čimer se je poglobilo poznavanje njegove življenjske poti, duhovnosti, mističnega usmiljenja in pastoralne dejavnosti. O njem je mnogo govoril tudi papež Benedikt XVI. v svojim pridigah in priložnostnih govorih.

V včerajšnji izdaji vatikanskega časopisa L'Osservatore Romano pa je o liku Arškega župnika pisal tudi tajnik Kongregacije za duhovščino nadškof Mauro Piacenza. Sv. Janez Vianej, ki je živel od leta 1786 do 1859, je svojo duhovniško službo opravljal v dobi post-revolucionarne Francije, ko se je izpostavljala popolna in absolutna avtonomija človeka in je razum vedno bolj stopal na mesto kakršne koli človeške religioznosti, torej tudi Božjega razodetja. Antropocentrizem je med ljudstvo le počasi prodiral, a trdovratno je postal prisoten v vseh izhodiščih protiklerikalnih preganjaj, racionalizma in relativizma, in njegov uničujoči val je po Piacenzovem prepričanju prispel vse do današnjih dni. Če je racionalizem imel v preteklosti bolj filozofske poudarke, piše Piacenza, se je danes samoomejil na neke vrste tehno-znanstveni pozitivizem, ki ni zmožen ustrezno odgovoriti na eksistencialna vprašanja in se približati najglobljim zahtevam sodobnega človeka.


V takem kulturnem ozračju, pogostokrat tudi nasilnem do Kristusa in Cerkve, je Arški župnik pričeval z pravo junaško vero. Na spodkopavanje katoliškega nauka je odgovoril z jasnim, nenehnim in učinkovitim katehetskim delom in javnim pridiganjem. Na proti sakralno držo in postavljanje človeških shem je odgovoril z velikim občutkom za sveto, predvsem med bogoslužjem je znal izraziti globino in dragocenost katoliške vere ter približati navzočnost Vstalega Kristusa. Sv. Janez Vianej je sam postal molitev ter v svoj lastni odnos z Bogom vpletel vse tiste, ki so se mu približali, najsi bo še iz tako različnih motivov. Pred moralnim razkrajanjem je Arški župnik kot sodelavec Božjega usmiljenja postal učitelj in oče tisočim skesanim osebam ter vedno skrajno zvest morali. Svoji službi je bi popolnoma predan, v celoti se je izpraznil samega sebe. Na dan je spovedoval do 18 ure in brez zadržkov bil vsakemu na razpolago. V njem je bila ponižnost, ki je govorila o Božji ljubezni, otipljivo uboštvo, ki je vsem oznanjalo, kdo je pravi Bog in kje je skril svoj zaklad. Popolnoma podarjen Bogu ter bratom in sestram, je Arški župnik na zgleden način živel krepost čistosti, ki ni bila je nujna posledica celibata, temveč tudi izraz njegove popolne podaritve Gospodu, gorečnosti za Kristusovo slavo. Sv. Janez Vianej je bil takšen duhovnik, kakršen bi naj želel postati vsak duhovnik vsake dobe in v vseh okoliščinah, je zatrdil Piacenza. Franciji svojega časa je pokazal, in kaže nam tudi danes, kaj pomeni zares iti proti splošno veljavni miselnosti, kaj pomeni biti pravi »revolucionar ljubezni«, v obnovljenem duhu popolne podaritve in izročitve lastnega življenja Bogu za odrešenje bratov in sester, vse do darovanja samega sebe kot žrtve in s tem soudeleženosti pri Kristusovem žrtvovanju.