Duhovna misel za 17. navadno nedeljo

Glavna tema nedeljskega bogoslužja je skrivnost molitve. Še posebej poudarjam besedo skrivnost, kajti najina običajna molitev se zdi pogosto zelo revna in plitva. Ko v povezavi z Bogom uporabljava besedo skrivnost ne misliva predvsem na neko resnico, ki je ne moreva spoznati, ampak na stvarnost v katero sva povabljena. Označuje stvarnost, ki nama je obljubljena, ni pa še v celoti postala najina.


V nedeljskih berilih in evangeliju s pozornim branjem lahko odkrijemo nekatere skrite podrobnosti. Abraham si upa posredovati pri Bogu, čeprav sebe doživlja kot prah in pepel. Govori znotraj zaveze v katero ga je povabil Bog. Posreduje zato, da bi prosil in Boga spomnil, da je pravičen in usmiljen. Tak se mu je razodel. Pri posredovanju se Abraham ustavi pri desetih pravičnih. Kako naj bi Gospod uničil mesto, če je v njem vsaj deset pravičnih? Ali ne bo mestu prizanesel zaradi teh desetih? Toda človeštvo ne premore deset pravičnih. Premore le enega: Božjega Sina, ki je postal človek in je edini pravični. Zaradi njega Bog ne uniči človeštva. Zaradi njega se Bog odreče svoji pravičnosti in pokaže svoje usmiljenje. Vsaka molitev dobi svojo moč pred Bogom samo zaradi Jezusa Pravičnega, ki Boga prisili k usmiljenju.


Če se sedaj ustaviva ob odlomku iz Lukovega evangelija, lahko začutiva s kakšno močjo učenci prosijo Jezusa: Nauči nas moliti! Moč te prošnje nama kaže naslednja skrita podrobnost. Jezus je bil na določenem kraju in molil. Tudi učenci so bili z njim. Ko so ga gledali kako moli, so verjetno začutili skrivnostno moč njegove molitve. To je v njih prebudilo močno hrepenenje, da znali tudi sami tako moliti.


Jezus je popolnoma solidaren z nami, ki nosimo v sebi hrepenenje - isto hrepenenje po Bogu kakor on. Ko odgovori na to hrepenenje, nam odpre okno v svoj lastni notranji svet. Hkrati s tem pa tudi vpogled tudi v naš notranji svet. Zato nas nauči molitev Oče naš. Izročilo Cerkve nenehno poudarja, da nobena naša prošnja, ki je ni mogoče najti v vsebini Očenaša, ne bo uslišana. Uslišane so le tiste prošnje, katerih vsebino najdemo tudi v molitvi Očenaš. Vse prošnje izvirajo iz ene same. Jezusov zaključek to jasno pokaže. Kaj naj torej iščeva v molitvi? Samo eno: Svetega Duha. Verjetno se midva in vsi drugi le redko zares zavedava, da je to bistvena prošnja vsake naše molitve.


V odlomku o krivičnem sodniku (prim. Lk 18,1-8) Jezus izreče stavek, ki se nama zdi protisloven. Kako lahko reče, da Bog hitro usliši, ko pa je pravkar rekel, da Božji izvoljenci v upanju, da bodo uslišani trkajo dan in noč? To pomeni, da v resnici niso hitro uslišani, če morajo nenehno trkati. Odgovor na to težavo najdeva v istem odlomku: »Če vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom, dobre sadove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče, dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.« (Lk 11,3)


Bog takoj usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Brez odlašanja usliši vsako hrepenenje srca, ki se ne zadovolji samo s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče samega Boga, srečanje in domačnost z Njim.


V stvareh, ki jih potrebujeva, se morava najprej Bogu zaupati, potem ga šele prosiva. Zaupajva, da je Bog vse stvari uredil tako, da so v naše dobro. Ne moreva moliti drugače, kakor znotraj zaveze dobrohotnosti, ki nama jo je Bog ponudil. Zato spolnjevati Božjo voljo najprej pomeni, da Bogu povsem zaupava, da verjameva njegovi ljubezni in si prizadevava, da bi bila z Njim, ne da bi hotela na vsak način najprej posedovati njegove darove. Če je jedro molitve v tem, potem res ni nobene molitve, ki ne bi bila uslišana. Če je to bistvo molitve, potem so vse tvoje in moje molitve uslišane. Ko moliva sva z Njim in mu zaupava in lahko greva skozi vse kar se dogaja na popolnoma drugačen način. Bog išče častilce in prijatelje, ne pa potrošnike, poslušalce, uživalce in stranke. Če od Boga zahtevam predvsem stvari potem sem eno od naštetega, nisem pa njegov prijatelj in ne živim iz njegove navzočnosti. Zato Jezus tako poudarja: Prosite in vam bo dano, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo«. V mislih ima molitveni napor, ki gre v dve smeri: globino in domačnost z Bogom. H globini molitve nama najbolj pomaga potrpežljivost. Moliti zahteva napor. Ravno nasprotno je kot si midva predstavljava. Namreč, če hočeva, da bo najina molitev spontana in močna, mora biti najprej vztrajna, žilava in trdovratna. Nikdar pa ni obratno. Verjetno si že doživel, da potrpeti z lastnim srcem ni ravno enostavno. Ni samo po sebi umevno, da z mirom sprejmeva ritme svojega srca in Božji čas za vse. Ni lahko, niti enostavno vstopiti v svoje srce in ga v celoti podariti ali odpreti Bogu. Če potrpežljivost pomaga k globini molitve, pa k njeni domačnosti največ pripomore prav iskrenost. Če dava roko na srce, lahko priznava, da pred Bogom nismo nikdar iskreni. Še manj smo iskreni pred drugimi. Pogosto pa smo neiskreni tudi sami do sebe. Oba tudi nenehno doživljava, da kjer ni iskrenosti, ne more biti niti domačnosti. Kjer pa ni domačnosti pa je srečanje hladno in banalno. Iskrenost daje trdnost molitvi. Učiti se in naučiti se biti do dna iskreni je najboljša popotnica za nebesa. Iskrenost pa nama je podarjena kot odgovor na naslednjo prošnjo: »O Gospodar sveta. Vem, da nimam kreposti niti zaslug, ki bi ti omogočale, da bi me po smrti poslal v nebesa. Če je tvoja volja, da me pošlješ v pekel sredi nevernikov, pa vedi, da nisem narejen za to, da bi se z njimi razumel. Zato te prosim, da preden pošlješ v pekel mene, vse hudobne naženeš ven iz njega«. Amen.


Pripravil: p. Viljem Lovše