Duhovna misel za 12. navadno nedeljo:
Jezus kot skrivnost 

Jezus kot oseba ostaja vedno skrivnosten. On sam se tega dobro zaveda. Ne glede na to koliko razlaga učencem in ne glede na to, da oni iskreno izpovedo vero vanj, je Jezus za apostole in tudi za naju še vedno skrivnosten. Ne moreva mu priti do dna. Ravno zato je privlačen.

Srcem svojih apostolov se je počasi približeval. Najprej jih je vprašal: “Kaj pravijo ljudje, da sem?” Šele potem pa: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?”

V kakšnem trenutku jim je Jezus zastavil to vprašanje? Zelo pomembno je v kakšnem trenutku in v kakšnih okoliščinah se takšno vprašanje postavi. Luka pravi, da jih je vprašal v trenutku, ko je “na samem molil” in so bili učenci z njim. S tem želi poudariti, da se resnična vprašanja in odgovori porajajo le znotraj molitve. Resnična vprašanja in pravi odgovori nanje niso stvar razumske zvedavosti. Tičejo se resnice, ki jo srce potrebuje, če hoče živeti. In samo v molitvi se srce lahko dotakne resnice. Jezusova vprašanja učencem se porajajo v molitvi iz njegove volje, da bi bil zvest Očetu. V molitvi Jezus izraža vso zaupnost, ki jo njegova zvestoba Očetu vključuje. Enako velja tudi za učence. Edina razlika je v tem, da oni še ne poznajo zaupne intimnosti z Očetom in morajo zato najprej videti kako moli Jezus. Intenzivnost Jezusove molitve jih tako fascinira, da tudi sami zahrepenijo po takšnem zaupnem odnosu z Bogom.

Peter in vsi drugi učenci dobijo odgovor na Jezusovo vprašanje le v kontekstu Jezusove molitve, ki so jo deležni: ti si Božji maziljenec. S tem je povedal, da je Jezus tisti, ki prihaja od Boga, tisti, ki nam razodeva Božje Obličje, on je Bog z nami. A Jezus predobro ve, da je za to srčno izjavo v Petrovi glavi in v glavah vseh učencev vseh časov še velika miselna pregrada. Za Petrovo izjavo o resnici še ne stojijo njegove notranje moči. Božje skrivnosti namreč v vsakem izmed nas potrebujejo veliko časa, da lahko osvojijo naše srce, njegove moči in globine. Če ne verjameš, samo pomisli, kako težko ali skoraj nemogoče težko se odrečeva svojim idejam o Bogu.

Primer neskončnega obzorja, ki ga predstavlja Petrov odgovor in izziv, ki ga Božja resnica postavlja pred tebe in mene, je pismo Galačanom, ki pravi: “Ni več Juda, ne Grka; ni več sužnja, ne svobodnega; ni več moškega, ne ženske, ker ste vsi eno v Kristusu Jezusu”. To je za naju res velik izziv! Ta resnica je del Božjih skrivnosti, ki nama jih je Jezus razkril, kakor pravi v odpevu pred evangelijem: “Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam dal spoznati vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (1 Jn 15,15). Ko sprejmeva Božje skrivnosti, okušava intenzivnost in globino Božjega prijateljstva, ki nama ga je ponudil Jezus.

Ali si lahko predstavljaš, da v vsakdanjem življenju najine razlike niso vir delitve in sprtosti med nama? Ali je resnično mogoče živeti kot eno srce in ena duša, ne da bi živela v utvarah in sanjala z odprtimi očmi? Tako kot si midva predstavljava to edinost jo je zagotovo nemogoče doseči in živeti. Podobno si ne moreva niti približno predstavljati Jezusove skrivnosti takšne, kot jo je on sam pokazal. Zagotovo je ogromen izziv za tvoje in moje srčno hrepenenje Bog, ki se predstavi kot šibek, zaničevan, in sposoben samega sebe izročiti v najine roke, da ga zlorabiva in obsodiva. Takšnega Boga, kot se nama predstavi v Jezusu je izredno težko sprejeti na podlagi svojih moči. Ali ni podobno težko sprejeti tudi Božje zapovedi?

Najino meso je prežeto z modrostjo sveta, ki je norost pred Bogom. Zato Gospodovih zapovedi ne doživljava v sozvočju s seboj in naju ne privlačijo. Nasprotno! Zavračava jih in strah nama vzbujajo. Zato prerok Zaharija tako skrivnostno pravi: »Nad Davidovo hišo in prebivalce Jeruzalema bom razlil duha naklonjenosti in prošenj. Ozirali se bodo k meni zaradi tistega, ki so ga prebodli” (Zah 12, 10). Evangelist Janez razume te besede kot podobo Jezusove smrti na križu. Isti odlomek je v hebrejski bibliji in v septuaginti še bolj ekspliciten: “gledali bodo k meni, ki so me prebodli”. Pravi Bog se pusti prebosti. Midva sva deležna odrešenja, če z drugačnimi očmi gledava nanj, ki smo ga prebodli. Učenci so Jezusa z veseljem sprejeli, čeprav so se jim porajali tudi dvomi. Zelo pa so se namučili, da so sprejeli njegovo trpljenje in smrt. Lahko rečeva da niti tebi niti meni ni lahko sprejeti Boga takšnega kot v resnici je. To pa zato, ker se v resnici nikdar nisva odrekla, da hočeva biti dobra sama od sebe in sama zase. Pozabljava pa, da sva v resnici lahko dobra in da je to kar delava lahko v resnici dobro le takrat, če razodeva Boga in njegovo ljubezen do naju in vsega. Na tak način se Jezusova skrivnost odraža v življenju njegovih učencev. Če ima učenec poleg srčne želje tudi potrpežljivost, da svoje misli preverja ob Jezusovih in vse tiste, ki niso Jezusove opusti, ne glede na to koliko ga to stane, potem začne doživljati zaupno prijateljstvo z Bogom v Jezusu in vstopa v njegovo skrivnost. Ko enkrat doživiva ponudbo Božjega prijateljstva pa naju cel svet ne more več odvrniti od njega. Tisto kar ohranja najino prijateljstvo z Bogom pa ni Božja moč, ampak prav Božja slabotnost in izročitev v tvoje in moje roke. Da bi bil vse v v vseh.



Pripravil: p. Viljem Lovše