32. peš romanje iz Macerate v Loreto

LORETO (torek, 15. junij 2010, RV) – V soboto zvečer se je več deset tisoč ljudi iz vse Italije odpravilo na 32. peš romanje iz Macerate v Loreto. Romanje se je začelo z večerno sveto mašo, ki jo je vodil bolonjski nadškof kardinal Carlo Caffarra. V začetku svete maše je maceratski škof Claudio Giuliodori prebral sporočilo svetega očeta, naslovljenega na številne mlade in odrasle, ki se se odločili, da v tišini, molitvi in meditaciji poromajo proti loretski hiši. Benedikt XVI. je v svojem sporočilu izrazil željo, da bi ta pomenljiv dogodek, po pričevalskem zgledu rojaka misijonarja Mattea Riccia, v romarjih obnovil sprejetje Kristusa ter jih opogumil k poglobitvi sinovske ljubezni do Matere Marije.

Romarji so v svetišče loretske Matere ponesli tudi plamen miru, ki ga je 29. maja, tekom srečanja vseh škofi dežele Marke, prižgal sveti oče. Istega dne, kot je bil prižgan je plamen potoval v Rieti ter od tam v Aquilo, v spoštljiv pozdrav vsem prizadetim v lanskem potresu. Iz Aquile je plamen miru dospel v Macerato, od tu pa so ga romarji ponesli v Loreto. Naslednje leto pa bo plamen miru skupaj z loretsko Materjo Božjo romal v Madrid na svetovni dan mladih.

Bolonjski nadškof kardinal Caffarra, ki je v nedeljo zjutraj sprejel romarje na cilju, je ob pogledu na veliko množico dejal, da ti romarji pričujejo o tem, da v Italiji še vedno obstaja krščansko ljudstvo, le to pa je sestavljeno tudi iz številnih mladih. Kardinal je nato vse zbrane romarje izročil v Marijino varstvo. Škof Fabriana in Mateliche monsinjor Giancarlo Vecerrica, ki je vso noč vodil romarje, je naglasil, da so ''ljudje združeni v hoji'' znamenje upanja za ta svet, ki je poln malodušnosti. V času krize, je nadaljeval škof, svet potrebuje nekoga, ki bi predvsem mladim ponudil življenje, enotnost in preroštvo. Vse to je po njegovih besedah Marija, ki je prava prerokba in pravi optimizem za človeka. Romanje je bilo sklenjeno v nedeljo popoldne, s sveto mašo v zahvalo za pričevanje vere in molitve. Posebej pomenljivo je bilo zaključno pričevanje kolumbijskega škofa Hectorja Cubillosa, za katerega je bilo romanje čudovita izkušnja in pripovedovanje o tej bogati izkušnji, bo, kot je napovedal, za Kolumbijce začetek nove evangelizacije.