Duhovna misel za 10. nedeljo med letom:
Ne pusti si vzeti hrepenenja po večnem življenju

Jezus danes spregovori o tvoji in moji poti vere. Najina vera se začne v upanju, ki ga vsak človek nosi v sebi, tudi midva. Hrepeniva in upava po zdravju in življenju. To se nama zdi nemogoča želja, saj jo smrt vedno znova zlomi in razočara. Bog je Izraelcem na začetku obljubil življenje, če bodo zaupali njegovi besedi. Sedaj sva pred to obljubo postavljena tudi midva in vsak človek. Jezus nama oznanja Božje kraljestvo, blagruje naju, ko sva lačna in jokava. Ukazuje nama naj živiva usmiljenje. V evangeliju desete navadne nedelje pa nasiti najbolj ubogega med vsemi: mrtvega, ki nima več življenja. Samega sebe podari najmanjšemu in najbolj nezavarovanemu med vsemi: mrtvemu otroku, edinemu sinu vdove. Jezus najprej sam dela to, kar zahteva od svojih učencev: ljubi sovražnike, skrbi za najmanjše in sprejema grešnike. S tem nama pokaže kdo je in kakšen odrešenik je. Uresničuje Božjo obljubo, sodbo in Božje odrešenje.

Če sva verna ali neverna sva danes povabljena, da sodelujeva pri Jezusovem slavljenju Boga. Jezus slavi Boga s tem, da premaga smrt. Luka po zgledu starozavezne pripovedi o Eliju in Elizeju, ki sta tudi obudila mrtve, pove dve zgodbi o Jezusovem obujanju mrtvih (Lk 7,11-17 in Lk 8,40-56). Izraelci so vstajenje mrtvih pričakovali na koncu časov. Pogani pa v vstajenje sploh niso verjeli. Želja, da bi premagali smrt je sestavni del vsakega človeškega bitja. Vso znanost in razvoj razvijamo samo zaradi te želje. A prav smrt nam to globoko hrepenenje vedno znova razočara in brutalno raztrga. Vstajenja si nobena človeška domišljija ne more predstavljati. Predstavljamo si ga lahko samo zaradi Božje obljube. Le on nam lahko podari to veliko veselje.

V pripovedi obujenja vdovinega mrtvega edinorojenega sina Jezus pokaže predvsem Božje usmiljenje. Obudi ga, ne da bi bil zaprošen. Pokaže, da prihaja Bog naproti vsakemu človeku, še posebej tistemu, ki je popolnoma izgubljen, ki ne more več moliti niti verovati. Jezus je gospodar življenja in dela vse, da bi ga vsak človek imel – življenje namreč. Vdovin sin je opisan tako, da spominja na samega Jezusa: je edinorojeni, sreča ga pri mestnih vratih, se prebudi in govori o velikem preroku, ki je vstal med nami. Jezus iz velike ljubezni do nas sam postane ta vdovin edinorojeni sin. Poistovetil se bo z nami in izgubil samega sebe, da bi rešil nas.

Pripoved v nama želi prebuditi vero v Božje usmiljenje do najmanjših, do vseh jokajočih, do vsakega človeka, ki je majhen in soočen s smrtjo in jokom. Majhen zato, ker si ne more popolnoma nič pomagati - pred smrtjo, jokajoč zato, ker je globoko užaljen zaradi smrti. Jezus podari odrešenje tam, kjer ga nihče ne more imeti. Ti in jaz namreč umreva. Ko pa živiva, pa živiva v smrtni bolečini drugih in v pričakovanju svoje smrti. Jezus premaga tistega, ki usmrti življenje in vrne življenje življenju. Mama spet sreča svojega mrtvega sina.

Pretekli teden smo praznovali tudi praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi. Pri evharistiji sva ti in jaz deležna obuditve iz smrti. Telovska procesija pa dobro ponazori prav sprevod z mrtvim edinorojenim sinom vdove, ki ga Jezus obudi. Zaradi strahu pred smrtjo se ljudje med seboj delimo in si krademo življenje. Jezus ta začaran krog prekine. Občestvo z njim omogoča sožitje in skupno hvalnico z vsem ustvarjenim. Hvalnico lahko izražamo le ko skupaj bratstvo in sestrstvo z vsemi ljudmi. S tem nam je razkrit resničen namen vseh stvari, ki nas nič več ne delijo med seboj. V Kristusovem telesu in krvi vse stvari postanejo za nas znamenja zaveze z Bogom. Povabljena sva, da tudi midva vstopiva in deliva z Jezusom njegovo moč in iz nje vsak dan živiva. Pobuda je Božja in ni odvisna od najinih zaslug. Božje ljubezni nama ni treba zaslužiti. Ni pomembnejšega dogodka na svetu kakor je zaveza, ki jo je Bog sklenil z nami v Kristusovem telesu in krvi. Po uresničitvi te zaveze z naše strani moramo najbolj hrepeneti. In v tem je naša rast v veri, ki se je učimo celo življenje, kot posamezniki in kot skupnosti.

Jezusovo besedo življenja razumeva le znotraj vzajemnega služenja in ljubezni, ki jo je zapovedal. Bratstvo in sestrstvo postaneta prostor kjer dojemamo svojo vero in v njej rastemo preko smrti. Na tak način stopava v sožitje z Božjim Sinom in z vsem stvarstvom slaviva ali dajeva težo Bogu. Prav to lahko vsak dan izrecno delava v evharistični daritvi: povezuje naju z vsemi, da postajamo eno telo in ena duša. Ko pri prejemu obhajila odgovoriva amen pa potrdiva, da verujeva, da sva del Kristusovega telesa in si prizadevava, da bi živela tako, da to telo ne bi bilo razdeljeno. Potrdiva, da ne želiva nikomur preprečiti, da bi uzrl lepoto Kristusovega telesa. Potrdiva, da želiva vedno pospeševati bratstvo in sestrstvo v Kristusu, da bomo lahko vsi zajemali in Božjega veselja in ljubezni nad slehernim izmed nas. Tako nas Kristus vsak dan obuja od mrtvih.


Pripravil: p. Viljem Lovše