31. dan šmarnic:
Marija, nebeška kraljica

RIM (ponedeljek, 31. maj 2010, RV) – Naše šmarnično potovanje bomo sklenili z mozaikom v Fatimi. Tu so umetniki iz Centra Aletti s 500 kvadratnimi metri zlatih glinenih ploščic skušali prebuditi spomin na nebeški Jeruzalem. Prav kakor opisujejo zadnja poglavja Janezovega razodetja, je tu sveto mesto Jeruzalem iz suhega zlata, v središču pa je prestol Boga in Jagnjeta. Zlato je že od nekdaj simbol Božje svetosti in zvestobe, ki nikdar ne zataji. Ves prezbiterij je prežet s to dinamiko luči. Desno in levo ob Jagnjetovem prestolu se nam pogled rahlo, kakor skozi špranjo, odpre na nebeški Jeruzalem, kjer vidimo množico angelov in svetnikov. Jagnje je v zlatu, saj je svetilnik in Luč tega mesta (prim. Jn 1,4). Iz Njega izvirajo snopi luči in padajo na svetnike, ki so poslikani v svetlih barvnih tonih. Sprejeli so dar Božjega življenja, pustili so se prežeti z lučjo, zato so tudi oni del tega večnega dneva, v katerem luč nikdar ne zatone.

Ob Jagnjetu stoji na eni strani Janez Krstnik, ki je Božjega Sina označil kot Jagnje, na drugi strani pa Božja Mati z blaženima Franckom in Jacinto ter s sestro Lucijo. Za njimi se razpira velika množica svetnikov. Za fatimske pastirčke, ki se jim prikaže Devica Marija, je značilna silna domačnost z nebesi. Jacinta in Francek si neustavljivo želita v nebesa in Lucija je žalostna, ker še ne more takoj tja. Ta razsežnost domačnosti z nebesi je stalnica pristne krščanske vere in vsako bogoslužje jo obnavlja. Fatimski mozaik nam pokaže, da se pri vsaki evharistiji tako rekoč »iz oči v oči« srečata nebeška in zemeljska Cerkev. Tako smo na neki način postavljeni v položaj, v katerem so bili Francek, Jacinta in Lucija, ki so že odtod, z zemlje, že iz svojega zgodovinskega trenutka zrli nebesa. Nebesa se odprejo, kadar je med nami ljubezen, kadar se med nami uresničuje občestvo Cerkve. Prav občestvo s svetniki nam napravi nebesa domača. Svetništvo je največji in najodličnejši dar, ki ga je Bog dal človeštvu. Prav občestvo svetnikov je namreč cilj in sad vseh ostalih darov! Zaradi tega sta bila narejena nebo in zemlja, zaradi tega je Bog pošiljal preroke, zato se je učlovečil, zato je trpel in umrl ... da bi mi postali dediči nebeškega kraljestva.

Med svetniki ima Marija posebno mesto, imenovana je "kraljica vseh svetnikov". Pa ne zaradi čisto osebnega privilegija konkretne žene, Marije iz Nazareta. Ne, žena, ki je opevana v hvalospevih in ovenčana z lepoto umetnosti ni le Marija iz Nazareta, ampak je simbol vsega človeštva, ki je prerojeno, odrešeno in odeto v nebeško slavo. V njej že zremo smisel in sad vseh Božjih darov, v njej že vidimo cilj naše poti. Ona je začetek tistega upanja, ki nas čaka v nebesih, je vir tolažbe za vsakega kristjana, kajti v njej ne gledamo le nekega nedosegljivega vzora, ampak zremo našo lastno prihodnost, ki nam prihaja naproti.

Dragi poslušalci in poslušalke, v hvaležnosti za to našo sijočo prihodnost, ki jo smemo zreti na njenem obličju, se skupaj obrnimo k majniški Kraljici z besedami stare marijanske hvalnice, ki jo poznamo pod imenom Akathistos:

Raduj se, mati jagnjeta in pastirja;
raduj se, staja razumnih ovac;
raduj se, obramba pred nevidnimi sovražniki;
raduj se, ki odpiraš rajska vrata.

 
Raduj se, ker se nebesa veselijo z zemljo;
raduj se, ker zemlja raja z nebesi;
raduj se, zgovorna usta apostolov;
raduj se, nepremagljiva srčnost mučencev.

 
Raduj se, neomajna opora vere;
raduj se, sijajno znamenje milosti;
raduj se, po tebi se je spraznilo podzemlje;
raduj se, po tebi smo bili odeti v slavo.

 
Raduj se, sveta, ki presegaš vse svete;
raduj se, neizčrpni zaklad življenja;
raduj se, zdravilo mojega telesa;
raduj se, rešenje moje duše.

  Pozdravljena Devica – Mati!

 

 
Pripravila: s. Nataša Govekar