30. dan šmarnic:
Marija in polnost časov

RIM (nedelja, 30. maj 2010, RV) - Srednjeveški teolog Nikolaj Kabazilas v svoji pridigi o oznanjenju pravi, da do učlovečenja Božjega Sina ni prišlo samo po delovanju Očeta in Svetega Duha, ampak tudi po delovanju volje in vere Device Marije. Brez soglasja Najčistejše – pravi Kabazilas - brez sodelovanja njene vere, bi bil ta načrt prav tako neuresničljiv kot brez posega treh Božjih Oseb.

 
Marija torej ni le orodje v Božjih rokah. Vse je odvisno od njenega odgovora angelu, od njenega soglasja z Božjim načrtom. Bog je namreč ljubezen, ljubezen pa se ne more uresničiti na silo, ampak s svobodnim sprejetjem. Bog nas želi odrešiti, vendar ne brez našega pristanka. Tako je Devica Marija s svojim "zgodi se" vzor vsake sinergije med Bogom in človekom. In kadarkoli Bog najde nekoga, ki je pripravljen prisluhniti Njegovemu načrtu in se dati na razpolago, se v zgodovini človeštva zgodijo čudovite stvari.
Zelo nazorno je ta skrivnost človekovega sodelovanja z Bogom prikazana na mozaiku v Centru Aletti v Olomoucu na Češkem. Ta mozaik namreč postavi skupaj angelovo oznanjenje Mariji ter sveta brata Cirila in Metoda. Stene prezbiterija so narejene tako, da tvorijo odprto knjigo, Sveto pismo; v središču te knjige je upodobljena Devica Marija, ob strani pa apostola Slovanov, sveta Ciril in Metod.

Z leve strani prihaja k Devici nadangel Gabrijel, poslan z nebes, za njim pa je v steno umeščen tabernakelj. Ob uri oznanjenja angel odpre knjigo in vanjo postavi knjižno znamenje, ki pomeni polnost časov. Prav na tej strani knjige se namreč Božja Beseda utelesi po Devici Mariji. Nadangel prinaša Devici sporočilo troedinega Boga (na katerega spominja trilistna vejica, ki jo nosi v rokah). Marija mu gre naproti, z razpoložljivostjo in mu prisluhne. Cvetoči travnik pod Marijinimi nogami nakazuje, da se z njo ponovno odpira rajski vrt. Kakor Marija, tako tudi Ciril in Metod poslušata in sprejmeta Besedo, ki ju navdihuje, da gresta oznanjat Resnico slovanskim narodom. Popolnoma usklajena v svojem koraku stopata po moravski zemlji, v rokah pa imata Sveto pismo, odprto na strani, kjer piše: "V začetku je bila Beseda".

V začetku časov je Bog spregovoril in s tem ustvaril svet. Vse, kar je rojeno iz njega, je rojeno v moči njegove Besede in v vseh stvareh ostaja ta sled Besede kot nekakšna usmerjenost, naravnanost vsega stvarstva. Ob polnosti časov pa se ta Beseda, po kateri je bil ustvarjen svet (prim. Jn 1,3), utelesi v človeku, v Jezusu Kristusu. Zaradi te globoke povezanosti Besede z Bogom tudi človeška beseda, pa naj bo napisana ali izrečena, za kristjane nikoli ne more biti nekaj banalnega. Še več: pri nekaterih narodih je s krstom prišlo do neločljive povezanosti med maternim jezikom in evangelijem. Sveta brata Ciril in Metod sta namreč skupaj z evangelijem prinesla tudi pisavo in kulturo slovanskih narodov prežela z Gospodom.

Knjiga Božje Besede se piše že od začetka časov in vsak narod ima v njej svoje posebno knjižno znamenje, s katerim je označeno sprejetje evangelija. Ne le posamezniki, tudi narodi in kulture imajo svojo poklicanost, ki sovpada z odpovedjo egoističnim počelom samouveljavitve in z razodetjem kulture gostoljubnosti, sprejemanja in občestvenosti.

Tudi na osebni ravni ima vsak od nas knjižna znamenja, ki zaznamujejo evangeljske strani, se pravi trenutke najglobljega srečanja z Odrešenikom, trenutke, ko smo sodelovali z Bogom in tako ustvarjali nov, sijoč svet. Kadar se na zemlji uresniči nekaj lepega, je to vedno sad Božje-človeške ustvarjalnosti.

Sveti Bernard je takole zapisal:

Če boš ohranil Božjo Besedo, bo tudi ona tebe ohranila. Prišel bo Sin z Očetom, prišel bo Sveti Duh, ki bo prenovil Jeruzalem in naredil vse stvari nove. Ta prihod bo omogočil, da bomo nosili podobo nebeškega človeka, kakor smo nosili podobo zemeljskega.


Pripravila: s Nataša Govekar