29. dan šmarnic:Marija, spremljevalka na poti

RIM (sobota, 29. maj 2010, RV) - Poleg številnih podob Božje Matere, ki prikazujejo njeno vlogo pri temeljnih odrešenjskih dogodkih, lahko v Rupnikovih mozaikih kar nekajkrat srečamo tudi prizore, ki upodabljajo Marijine posege v zgodovino Cerkve. Eden takih prizorov se nahaja v uršulinski kapeli v Ljubljani.

Na levi strani mozaika vidimo sveto Angelo Merici, ustanoviteljico uršulink, na njeni poti v Sveto deželo. Upodobljena je z romarsko palico in v spremstvu Božje Matere Marije.
Angela ima zaprte oči, saj je na svojem romanju v Sveto deželo oslepela, tako da ni videla ničesar. In vendar je ravno v tem času največ spoznala in prejela jasne uvide o tem, kaj Bog želi zanjo in za dekleta, ki so ji zaupno sledila. Zgodba in podoba svete Angele nam govori, da se Bog razodeva drugače, kot si mi predstavljamo in pričakujemo. Včasih je potrebna tema in celo slepota zunanjih oči, da se odpre in izjasni pogled srca. Slepo Angelo na tej podobi spremlja Devica Marija, ki nosi na svojih prsih zvitek Božje Besede. V srcu premišljuje to Besedo, ki razsvetljuje njeno notranjost. Marija je za vsakega kristjana vzor poslušanja in uresničevanja Božje Besede, saj je prav ona dala meso Besedi - Kristusu.

Angela stopa ob Mariji tako, da se dotika njene roke in preko nje se skorajda dotakne tudi zvitka Božje Besede. Marija je ob angelovem oznanjenju sprejela Božji načrt, četudi ni vsega razumela. Tudi sveta Angela posluša in se zaupa glasu, čeprav je zavita v temo. Njena zunanja slepota jo je privedla do velike duhovne rodovitnosti. To, kar je Angela poslušala, pa ni mogla videti, se je potem uresničilo v njenem življenju in se razodelo vesoljni Cerkvi, tako da še danes, skoraj 500 let po njeni smrti številne redovnice po vsem svetu živijo iz njene duhovne dediščine.

Prizor Angele, ki roma ob Mariji, na desni strani dopolnjuje Kristusovo srečanje s Samarijanko. Samarijanka se približa Jezusu popolnoma skrušena od številnih razbitih odnosov. Vrč, s katerim pride po vodo, je podoben žari za pokojne. Karkoli zajame s svojo žaro, se spremeni v prah in pepel. To je podoba grešnega človeštva, ki ne more z ničemer zadržati življenja v sebi, ker se je odtrgalo od Gospoda, ki je vir življenja. A prav to ženo Jezus prosi, naj mu da piti, obenem pa gleda izven stene, kot bi bila njegova prošnja namenjena vsakomur izmed nas. Jezus, ki je Izvir žive vode, v svoji človeškosti postane žejen, da bi tudi mi odkrili žejo po živi vodi.

Vodnjak, ob katerem se srečata Kristus in Samarijanka, je narejen tako, da se prepleta s Kristusovo obleko, saj je resnični vodnjak prav Kristus sam. Vrč, ki ga podaja ženi, ima prav takšno odprtino, kakršno vidimo na njegovi prebodeni strani. Na križu se bo zgodilo prav to, kar se dogaja pri tem vodnjaku. Kristus bo zaklical "Žejen sem", potem pa bo on sam odprl studenec življenja, ki priteka iz njegovega osrčja. Gre za vizualno zamenjavo med Samarijankinim vrčem, ki je v resnici žara smrti, in Kristusovim vrčem, ki je v resnici Njegovo telo. Mi mu izročamo našo revščino in grešnost, naš egoizem, ki ni sposoben odžejati srca, Gospod pa nam daje ljubezen, ki nas prerodi in nam daje življenje, ki ne mine. Tako iz pogovora med Samarijanko in Kristusom, kakor tudi iz Angelinega in Marijinega poslušanja prihaja dar življenja za mnoge.

Sveti Efrem Sirski v Himnah o devištvu primerja poslušanje Marije in poslušanje Samarijanke:

Marija, žejna zemlja, je v Nazaretu preko sluha spočela našega Gospoda. Tudi ti, o žena, ki te je žejalo po vodi, si preko ušesa spočela Sina. Blagor tvojim ušesom, saj so pila pri studencu Tistega, ki je odžejal svet. Marija ga je položila v jasli; ti pa v sluh tvojih poslušalcev.

 

Pripravila: s. Nataša Govekar