28. dan šmarnic:
Marija - Mati Presvetega zakramenta

RIM (petek, 28. maj 2010, RV) – Pred nekaj leti je Atelje Centra Aletti z mozaiki poslikal pročelje rimske cerkve, ki je posvečena Naši Gospe Presvetega zakramenta in kanadskim mučencem. Upodobitev Naše Gospe Presvetega zakramenta je bila poseben ikonografski izziv.

Vse od prvih stoletij so kristjani v Božji Materi videli podobo Cerkve, Marijo imenujemo tudi Mati Cerkve. Cerkev pa je vesoljni zakrament odrešenja, kot je potrdil tudi drugi vatikanski koncil. Marijino Božje materinstvo je globoko povezano z zakramentalnostjo Cerkve, saj je Cerkev Kristusovo telo.

Na tej osnovi se sama po sebi ponuja tudi ikonografska rešitev. V središču mozaika stoji Božja Mati v drži, ki jo v grščini imenujemo deisis. Ta drža molitve je v ikonografiji značilna predvsem za Božjo Mater in za Janeza Krstnika, ki običajno z obema rokama kažeta na Kristusa. Marija je Kristusa rodila na ta svet, Janez Krstnik pa je pokazal nanj kot na Jagnje Božje. Ves smisel njenega obstoja je bil v tem, da sta postala kot "roka", ki kaže na Kristusa in ga posreduje svetu. Zato je na pročelju cerkve prav v središču upodobljena Božja Mati kot skromna Gospodova dekla, ki pa je s svojim "zgodi se" zaznamovala človeško zgodovino bolj kot kdorkoli drug.

Marija je torej v drži deisis in kaže na prizor Kristusa z učencema iz Emavsa. Podoba pokaže, kako Kristus razlomi kruh natanko na svoji prebodeni strani, kar nam pomaga razumeti, da je kruh, ki nam ga daje Kristus, v resnici njegovo telo, Božje telo. Pri vsaki evharistiji darujemo kruh skupaj z vsemi našimi darovi, potem pa v moči Svetega Duha in bogoslužja Cerkve ta isti kruh postane Kristusovo telo. Privzet je v Kristusa in potem nam je vrnjen. Obhajamo se torej s tem, kar smo darovali, le da je spremenjeno, vtisnjeno v Božje meso. Pri zadnji večerji je Kristus razlomil kruh, ga razdelil učencem in rekel: "Jejte". Jedli so in s tem so kruh uničili. Hrana, ki jo zaužijemo, se uniči, toda mi živimo od tega, kar jemo. S kruhom torej Kristus učencem pokaže, kaj se bo zgodilo z njim. Ta kruh je on, ta kruh je njegovo telo, ki se daje v naše roke. In prav tedaj, ko smo ga uničili, ko smo ga pribili na križ, so se uresničile psalmistove besede: "Okusite in glejte, kako dober je Gospod" (Ps 34,9). Mi se bojimo Boga in se bolj zanesemo nase kot nanj, on pa se nam zaupa do konca, ne glede na ceno trpljenja in smrti. Bog je namreč naredil prvi korak, on nas je prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,19) in sam sebe dal v naše roke.

Na mozaični podobi je eden od emavških učencev postavljen tako, da njegova desna roka podaljša Kristusovo roko. S tem je nakazano, da se Kristusovo odrešenjsko delo nadaljuje v zakramentih Cerkve. Drugi učenec pa ima roke zastrte s prtom. Gre za bogoslužno dejanje popolnega spoštovanja pred tem, kar je sveto. Učenec se zaveda, da ta kruh ni več preprosto kruh, ampak je naseljen s sveto prisotnostjo. Odrešen človek se ne izteguje več k sadu življenja s posedovalnostjo in grabežljivostjo, kot je to storila Eva v raju, ampak s hvaležnostjo sprejema ta kruh življenja, ki je izročen v naše roke in ki je Gospod sam. Marija, Mati Presvetega zakramenta, nam torej kaže resnični sad in kruh, ki daje življenje.

Prisluhnimo še svetemu Efremu:

Marija nam je dala kruh, ki poživlja, namesto tistega kruha muke, ki ga je dala Eva.
Blagor tvojemu bivališču, v katerem je bil razlomljen kruh, ki je prišel iz blagoslovljenjega snopa. V tebi je bil iztisnjen grozd, ki je prišel iz Marije, čaše odrešenja.


Pripravila: s. Nataša Govekar