27. dan šmarnic:
Odrešenikova Mati in dviganje človeka

RIM (četrtek, 27. maj 2010, RV) – Odrešenikova Mati je Mati učlovečenega Boga in hkrati Mati poboženega človeka. Prav ta skrivnost je izražena v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu, kjer je stena Božjega učlovečenja postavljena nasproti stene človekovega poboženja. Leva stena se zgoraj odpira s prizorom Gospodovega rojstva, desna pa s prizorom Marijinega zaspanja. Po Mariji je Božji Sin prejel zemeljsko življenje, Marija pa zdaj po Sinu in v Sinu prejema večno življenje.

Osrednji prizor stene človekovega poboženja prikazuje Kristusov vnebohod. Človek se namreč lahko dviga k Bogu le kot sin v Sinu, kot Božji posinovljenjec. To naše vračanje k Očetu pa prav tako ni mogoče brez Svetega Duha, zato je prizor vnebohoda že združen z binkoštnim dogodkom. Kristus se v svojem zlatem plašču dviga k Očetu, na zemlji pa pušča košček nebes: Božja Mati kot Oranta, podoba Cerkve v drži molitve, v klicanju Svetega Duha. Marija je simbol človeškega bitja, ki je poboženo, se pravi povsem prepojeno z Božjo ljubeznijo. Bog je postal človek, da bi človek postal Božji; Bog je nosil naše meso, da bi naša telesa nosila njegovega Duha – ta patristična trditev, ki odmeva v teologiji od Ireneja dalje, je v umetnost prevedena z uporabo dveh barv: Kristus – pravi Bog, ki je postal pravi človek, je oblečen v rdečo in pokrit z modro barvo, Marija – človeško bitje, ki je povsem prepojeno z Božjim duhom – pa je oblečena v modro in pokrita z rdečo barvo.

Nad Kristusom vidimo Očetovo veliko odprto roko – to je roka darovalca, ki ničesar ne zadrži zase. Dal nam je svojega lastnega Sina, kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril (prim. Rm 8,32)? Nad Kristusom se že razpirajo plameni Svetega Duha in zdi se, da močan veter vzgiba kamenje na celotni steni. Delovanje Svetega Duha je prikazano tudi s pogledi apostolov: zgornja dva gledata v Kristusovo obličje, saj je le v moči Svetega Duha mogoče Jezusa prepoznati za Gospoda. Naslednja dva gledata drug drugega, ker tudi vsakdo, ki je krščen, nosi Svetega Duha. Še druga dva gledata Marijo, ki je polna Svetega Duha, zadnja dva – Peter in Pavel, pa gledata izven stene v cerkveno občestvo, ki v moči Svetega Duha ponavzočuje Kristusovo odrešenje. Apostoli so oblečeni vsak v drugačno tuniko – vsakdo namreč živi z Bogom popolnoma neponovljiv odnos. Vsi pa so pokriti z zlatim plaščem, ki spominja na Kristusovega. S krstom smo bili namreč vsi oblečeni v Kristusa. Cerkve je edinost različnih – naša edinost je utemeljena na vcepljenosti v Kristusa, Sveti Duh pa zagotavlja mnogoterost karizem.

Celotna stena človekovega poboženja je zamišljena kot dinamika spuščanja in dviganja po vzoru Izaijevih besed: Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo (...) takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal (Iz 55,10-11). Štirje stranski prizori nam pomagajo bolj konkretno razumeti, na kakšen način se vračamo k Očetu. Plameni Svetega Duha se spuščajo na zemljo in se dvigajo spet k Očetu skupaj z ljudmi. Sveti Duh namreč vliva v naša srca Božjo ljubezen (prim. Rim 5,5) in nas tako dela podobne Bogu. Ta ljubezen pa se uresničuje na različne načine. S podobo svetega Joahima in svete Ane je nakazana pot zakonske ljubezni, ki jo je Stvarnik položil v človeka že s stvarjenjem. Podoba usmiljenega Samarijana, ki pomaga ranjencu, predstavlja pot bratske ali usmiljene ljubezni, obglavljenje svetega Pavla pa mučeništvo, ki je najvišje razodetje Svetega Duha. Samo tisti, ki ga je Sveti Duh že presadil v novo življenje, se namreč lahko izroči v smrt. Meništvo pa predstavlja sveta Edith Stein, ki objema goreči grm kot simbol kontemplacije. Umetnost zrenja ali kontemplacije pomeni videti stvari in dogodke glede na njihov poslednji smisel, glede na njihov odnos z Bogom. Samo kontemplativni um, um, ki je dozorel v ljubezen, zmore videti dobro tudi v zlu. Zato lahko sveta Edith objame tudi bodečo žico, ki se skriva v grmu in ki spominja na njeno trpljenje v Auschwitzu.
  Prisluhnimo še Izaku Sirskemu ki govori o razlitju Božje milosti na svet:


Ko pa je s svojim prihodom razlil svojo milost na svet, se je spustil – ne sredi potresa ali ognjenega vrtinca, niti s strahotnim in mogočnim truščem (prim. 1 Kr 19,11-12), ampak blago, kot dež na volno, kot kaplje dežja, ki padajo na zemljo (prim. Ps 72,6) in videli so ga govoriti z nami pod drugim videzom.

 
Vse to se je zgodilo potem, ko je prikril svoje veličastvo pod zagrinjalo mesa (prim. Heb 10,20) kot zaklad, in pogovarjal se je z nami in med nami, v telesu, ki si ga je oblikoval iz nedrja Device« (Izak Sirski, Prva zbirka 77).


Pripravlja: s. Nataša Govekar