26. dan šmarnic:
Odrešenikova Mati in spuščanje Boga

RIM (sreda, 26. maj 2010, RV) – Čas je že, da obiščemo prvi mozaik, ki ga je pater Rupnik s svojimi sodelavci izdelal na prošnjo Janeza Pavla II. v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu. V središču stropa je upodobljen Pantokrator ali Vsedržitelj, od katerega se raztezajo kraki križa. Ti kraki se zlijejo v štiri stene in prav na stičiščih med stropom in stenami se nahajajo prizori, ki so drugačni od ostalih in ki nam razodevajo vsebino celotnih sten: ti prizori so Sveta Trojica, Gospodovo rojstvo, Marijino zaspanje in Spremenjenje na gori Tabor. Od stropa do tal pa mozaik na štirih stenah razvije štiri velike teološke teme: nebeški Jeruzalem, spust Boga med ljudi, dviganje človeka k Bogu in spremenjenje sveta ob drugem Kristusovem prihodu.

Danes se ustavimo na levi steni, ki prikazuje spuščanje Božjega Sina. Po Efremu Sirskem so za spust Božjega Sina na svet ključne tri točke, ki jih pesniško imenuje tudi tri naročja, in sicer: naročje Device in Božje Matere Marije pri božičnem prizoru, naročje vode na osrednjem prizoru Jezusovega krsta in naročje zemlje v prizoru Kristusovega spusta v kraljestvo mrtvih. S temi tremi naročji se na steni zariše vertikala Božjega ponižanja ali kenozis. Bog se spusti na svet, da bi našel Adama in ker ga ne najde na zemlji, se spusti tudi pod zemljo.

Po grehu se je človek skril pred Bogom. V Prvi Mojzesovi knjigi je zapisano: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril« (1 Mz 3,10). Najboljše skrivališče je našel prav v kraljestvu smrti, kamor Gospod, ki je živi Bog, ne more vstopiti. Toda Bog v svoji ljubezni ne more pozabiti človeka in si na vse načine prizadeva, da bi ga spet našel. Vse tisto, kar je v nas najbolj zakopano in mračno, vse tisto, kar bi želeli, da ostane skrito tudi pred nami samimi, vendarle čaka na Gospodovo obiskanje in kliče po odrešenju. Kljub grehu človek ohranja domotožje po Bogu, nekakšen »teološki spomin«. V Psevdo-Epifanijevi homiliji na veliko soboto je opisano, kako Adam prepozna Gospodov korak, ko ga sliši prihajati v kraljestvo mrtvih. Adam ni pozabil, kakšen glas ima Božji korak, a zdaj se ne boji več srečanja z njim. Ko se je Bog sprehajal po rajskem vrtu, se je Adam bal, zdaj pa se veseli njegovega prihoda v podzemlje, ker se mu je Bog na križu razodel kot usmiljeni Odrešenik. Prav na dnu stene, v tem srečanju Kristusa in Adama, se pokaže resnični smisel spusta Božje Besede, se pravi Kristusovega učlovečenja in njegovega ponižanja vse do smrti na križu (prim. Flp 2,8).

Sirski očetje govorijo o Božjem odrešenjskem načrtu kot o "Božji prevari". Bog se učloveči, da bi prevaral smrt. Od Marije sprejme telo, da bi tako postal umrljiv. Vstopi v kraljestvo smrti kot človek in smrt ga sprejme, ko pa je notri, uniči njeno kraljestvo kot Bog in oplodi človeštvo z večnim življenjem. Origen pravi, da je bilo stvarstvo kot zaprt cvet, ki se je šele s Kristusovim prihodom razcvetel. In res, celotna stena daje vtis velikanskega cveta, ki se je razprl, ker se je vanj kot v pestič spustil Kristus in ga oplodil.
  Prisluhnimo verzom, v katerih sveti Efrem govori o tej Božji prevari:
 
On je skril svoje življenje, zato je mogla mrtva smrt požreti Živečega. Vonj njegovega življenja je vel v Šeolu; ta ga je izbruhal, zavrgel ga je, ker ga ni prenašal (Efrem Sirski, O nekvašenem kruhu 16,6-7).

 
Skrival je božanstvo pod človeško naravo in se približal smrti, ki ga je umorila, a je bila sama umorjena. (...)Ker torej smrt ni mogla požreti Besede brez telesa, niti ni mogel priti v podzemlje brez mesa, je prišel v Devico in od nje sprejel telo, da je v njem prišel do predpekla. Ko pa je s privzetim telesom prišel tja, je uničil vse zaklade pekla in raztresel vse njegovo bogastvo.

 
Zgodilo se je torej, da se mu je smrt približala, da bi ga požrla s svojo običajno brezskrbnostjo, ni pa opazila, da se je v umrljivem sadu, ki ga je jedla, skrivalo Življenje, ki je uničilo smrt (Iz govora sv. Efrema o našem Gospodu 3,4.9).


Pripravlja: s. Nataša Govekar