25. dan šmarnic:
Brezmadežna Marija in sad življenja

RIM (torek, 25. maj 2010, RV) – Na osrednji steni mozaika v Veroni, ki je posvečen Brezmadežni, je upodobljen vrhunec odrešenjske skrivnosti. Božanski sad spoznanja in življenja, ki ga Eva ni našla na drevesu v rajskem vrtu, je našla nova Eva, Marija, in ga darovala vsem.

Od zgoraj, čisto izpod stropa se odpirajo in zapirajo trije krogi, simbol Presvete Trojice, spomin na skrivnost Božjega občestva. V središču stene vidimo Kristusa, ki je pribit na drevo, prav tisto drevo, ki se ga je v prizoru na levi steni oklenil Adam in v katerega se je zazrla Eva. Človekov pogled ni bil več usmerjen v Gospoda, zato se je Gospod sam spustil in se dal pribiti na tisto drevo, tako da bi ga človeštvo lahko videlo. Kristus se pusti pribiti, pusti se popredmetiti, da bi človek, ki želi posedovati stvari, odkril hrepenenje po Obličju, po odnosu. Krščansko izročilo je les križa vedno povezovalo z lesom rajskega drevesa, na katerem je človek iskal obljubljeni sad. Kristus sam postane ta sad, ki se daje vsem. Prvo Petrovo pismo pravi: "Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni" (1 Pt 2,24). Človekov pogled je ozdravljen, ker odkrije, kako zelo je Bog dober, ko dopusti, da z njim tako ravnamo. Grešen človek bolj zaupa sebi kot Bogu, Bog pa se je popolnoma zaupal ljudem, se popolnoma izročil v naše roke in pustil, da smo ga ubili. Prav v tej popolni izročitvi Božjega Sina pa človek spozna, da je Bog ljubezen. Pred tako krotkim Bogom nam ni treba bežati, nasprotno – prav tu, pred križem, na katerem Bog razodeva človeku svojo ljubezen, se tudi človek odpre Bogu in zato ponovno zaživi, kajti vir življenja je prav v občestvu z Bogom.

Ob vznožju tega križa-drevesa stoji nova Eva, Marija in zre ta resnični sad, ki daje življenje – križanega in vstalega Kristusa. Polna luči, ovita s skrivnostjo Boga, ki jo nakazuje zlati slap luči, je Marija vsa sveta, vsa čista, obvarovana pred grehom, ker je prinašalka Odrešenika.

Marija ima desno roko na srcu, z levo pa kaže na Sina, Križanega in Vstalega, ki se kot Dobri pastir spušča v kraljestvo smrti ali šeol, da si na ramena naloži izgubljeno ovco, Adama. Natanko pod križem se namreč odpira grob Adama in Eve. Kristus, novi Adam, je moral iti skozi smrt, da bi spet našel starega Adama, ki se je skril v zemljo, v kraljestvo mrtvih. Z Adamom na ramenih si Kristus naloži vse človeštvo, torej vsakogar izmed nas. Vstali se vrača k Očetu in s seboj vodi vse tiste, ki so bili ujetniki greha in smrti (prim. Ef 4,8). Božji Sin ni premagal smrti zaradi sebe, ampak zaradi nas. Spustil se je v kraljestvo smrti, da bi nas napolnil z življenjem in nas rešil tistega strah pred smrtjo, ki nas vse življenje vklepa v sužnost, kot pravi Pismo Hebrejcem (prim. Heb 2,15). Stari Adam na Kristusovih ramenih je upodobljen tako, da gleda novega Adama. Samo v zrenju Kristusovega obličja človek odkriva svojo najglobljo identiteto – Božji Sin nam namreč razodeva, da smo vsi sinovi in hčere nebeškega Očeta. S svojimi prebodenimi rokami Kristus trdno prime Adama in Evo. Evo drži prav za zapestje v znamenje, da ji vrača življenje, saj se prav tam meri srčni utrip. Pa tudi Eva se oklepa Kristusa, saj je zdaj končno našla tisti sad, po katerem so se stegovale njene roke v rajskem vrtu. Mi vsi smo ta Eva. Stegujemo se po vedno novih stvareh, od katerih si obetamo srečo, vse dokler se ne oklenemo Kristusa. Povabljeni smo torej, da se kot nova Eva-Marija zazremo v to skrivnost Kristusa, ki se pusti umoriti, da bi se nam dal kot sad življenja.
Prisluhnimo še verzom Jakoba iz Saruga in Efrema Sirskega:

Druga Eva je rodila Življenje med umrljivimi;
izbrisala je zadolžnico, ki jo je podpisala Eva, njena mati.
Hči [Marija] je ponudila roko, da bi pomagala svoji priletni materi [Evi], ki je izčrpana
ležala; dvignila jo je iz padca, ki ga je povzročila kača.
(...)
Po Mariji je bila pot v Eden, ki je bila prej zagrajena, ponovno prehojena;
kača je pobegnila in človek je lahko šel k Bogu.
Po Mariji je kerub odmaknil meč in ne straži več
Drevesa Življenja [t.j. Kristusa], ki je zdaj sam sebe dal v jed (Jakob iz Saruga).

Pastir vseh se je spustil,
poiskal je Adama, izgubljeno ovco,
na ramenih ga je nosil in se vzdignil.
Gospodar črede je iz sebe naredil žrtev.
(...)
Iz višin se je spustil kot reka,
iz Marije je prišel kot poganjek,
s križa je visel kot sadež,
v nebesa je šel kot zgodnji pridelek.

 
Z višin se je spustil Gospod,
iz naročja Device je prišel kot služabnik,
v šeolu je smrt pred njim pokleknila,
ob njegovem vstajenju so ga živi častili (Efrem Sirski).


Pripravila: s. Nataša Govekar