RIM (sreda, 19. maj 2010, RV) – Od kapele Redemptoris Mater do danes je Atelje
Centra Aletti že desetkrat upodobil tudi Marijo pod križem ali Žalostno Mater Božjo.
Križanje je ključen trenutek razodetja Božje ljubezni do človeka, zato je tudi Marijina
podoba na tem mestu prežeta z bogato duhovno-teološko vsebino. Marija je Božjemu Sinu
dala telo, s katerim je trpel. Na križu se Božji Sin popolnoma izroči človeku in pusti,
da človek stori z njim, kar hoče. Tako se na njem razbesni vse zlo, ki ga nosimo v
sebi. V stari zavezi je bilo prepovedano upodabljati Boga, tu pa nam je Bog sam izročil
svoje telo, da smo ga lahko upodobili, kakor smo hoteli. A prav v tem izmaličenju
Kristusovega telesa človek odkrije, kako dober je Gospod, in spozna, da mu ni treba
več bežati pred Njim.
Vendar pa nikakor ni avtomatično, da v taki tragediji,
kot je Kalvarija, odkrijemo razodetje Božje ljubezni. Samo v moči Svetega Duha lahko
spoznamo, da je Jezus Gospod (prim. 1 Kor 12,3) in da torej lahko tudi premaga smrt.
Brez te božje razsežnosti pa Kristusovo križanje ostaja zgolj kriminalno dejanje,
zgolj strahotno trpljenje brez vsakega smisla, ki nam je v spotiko in se nam zdi norost,
kot pravi Pavel v Pismu Korinčanom (prim. 1 Kor 1,23). Zato nam mora bogoslužna umetnost
pomagati, da odpremo duhovne oči in skupaj s stotnikom pod križem izpovemo: »Resnično,
ta človek je Božji Sin« (prim. Mr 15,39).
Poglejmo najprej prizor križanja
v cerkvi Sv. Klare v Rimu. Na tej podobi Kristus ni gol kot običajno pri križanju,
ampak nosi belo duhovniško oblačilo z zlato štolo. On je namreč veliki duhovnik, ki
enkrat za vselej vstopa v svetišče, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo,
in dosega večno odkupljenje (prim. Heb 9,12). Pribit je, obenem pa že spremenjen,
že v slavi. Čeprav ima prebodeno stran in je torej že mrtev, so njegove oči odprte
v znamenje, da Življenje zmaga nad smrtjo.
Ob tej veliki podobi Križanega
pa stoji precej manjša Marija. S sklonjeno glavo in roko na prsih izraža kontemplativno
držo, držo človeka, katerega misel počiva v srcu, ko premišljuje to, kar vidi. Marija,
ki je vedno tudi podoba Cerkve, posluša modrost križa in se uči duhovno razbirati
to, kar se dogaja pred njenimi očmi. Čez njeno modro-rdeče oblačilo pada tudi velik
kos Jezusove tunike. Podoba križanja v tej cerkvi je povezana z osrednjim binkoštnim
prizorom. Tokovi kamnov so usmerjeni tako, kot bi iz središča apside pihal veter Svetega
Duha. Ta veter vzgiba tudi Kristusove lase in njegovo obleko. Tako je tudi Marija
– Cerkev ovita v Kristusovo oblačilo, v oblačilo slave. S Kristusovo smrtjo človeštvo
namreč končno spozna, da je ljubljeno, da je oblečeno z Božjo ljubeznijo. Ta veter,
ki veje iz apside, nas ponovno spomni, da nas samo Sveti Duh lahko vpelje v skrivnost
križa. In Marija, polna milosti in polna Duha, v srcu premišljuje to poslednjo skrivnost:
skrivnost ljubezni, ki ljubi do neznosne bolečine; skrivnost te edine modrosti, ki
lahko človeka prepriča o smislu trpljenja. Samo v moči Svetega Duha lahko odkrijemo,
da je tudi naše trpljenje udeležba pri Kristusovem odrešenjskem trpljenju. Marija
to skrivnost sprejema in se ji prepušča, kot izraža njena roka, ki je prosto spuščena
ob telesu. Modrost križa je edina pot, po kateri lahko trpljenje sprejmemo kot del
ljubezni in ga nosimo v veri, da bo zaradi Kristusove zmage nad smrtjo tudi naše trpljenje
preobraženo v nekaj sijočega. V bizantinskem bogoslužju na veliki petek takole
molijo:
Ko te je videla visečega na križu, o Kristus, tebe, Boga in
Stvarnika vseh stvari, je ona, ki te je brez semena porodila, grenko vzklikala: Sin
moj, kam se je skrila lepota tvoje postave? Ne morem te gledati po krivici križanega!
Pohiti torej, vstani, da bom tudi jaz videla tvoje vstajenje od mrtvih tretji dan.