Papež v Fatimi molil za duhovnike

RIM (torek, 18. maj 2010, RV) – Vsako apostolsko potovanje rimskega škofa izven Rima je celovit, večplasten dogodek na simbolični, duhovni, teološki in drugih ravneh. V letu duhovništva je posebno v ospredju skrb svetega očeta za duhovnike. Ko je sveti oče v Fatimi pobožno in kot otrok klečal v kapeli prikazovanj, je svoje oči uprl v Marijo in molil posebej za duhovnike. Njenemu brezmadežnemu Srcu je posebej zaupal duhovnike po vsem svetu, njihove težave s katerimi se srečujejo v svojem dušnopastirskem delu in še posebej njihove trenutke osamljenosti. Kot je sam dejal v letalu med poletom v Lisbono, bo molil, da duhovniki ne bi podlegali »zapeljivosti tega sveta«, da bi bili med seboj solidarni, in da bi ostali zvesti svojemu vzvišenemu poklicu.

Navedeni molitveni nameni so sestavni del življenja in poslanstva vsakega duhovnika predvsem v pozitivnem smislu. Dušnopastirske težave so za vsakega duhovnika izziv, kako odgovoriti na potrebe, stiske in pričakovanja vernikov v duhu evangelija. To pa pomeni, da mora duhovnik najti sveže evangeljske vsebine, ki bodo pravi odgovor na izzive s katerimi se verniki srečujejo v svojem življenju. Duhovnikova naloga pa je zlasti ta, da vsebinsko nove odgovore prelije v delovanje, da nova vsebina tako dokaže svojo moč v procesu odrešenja. Ker pa je takšno dušnopastirsko delovanje zelo zahtevno, je hkrati tudi vir najbolj nevarnih trenutkov duhovnikove osamljenosti. Duhovnik namreč ni sam le zato, ker nima ob sebi ljudi, kadar bi jih najbolj potreboval, ampak zato, ker mora iskati odgovore na izzive, ki mučijo njega in člane krščanske skupnosti, ki mu je zaupana. Kadar takšna osameljenost ne preide v molitveno držo pred Gospodom in v ustvarjalno snovanje v duhu evangelija, je na daljši rok silno nevarna ali celo pogubna za duhovnika.

Na moč drugačno pa je stanje, ko duhovnik podleže »zapeljivosti tega sveta«. Kadar se namreč kaj takega zgodi, oziroma, da duhovnik podleže miku tega sveta, potem to pomeni, da za sebe in člane božjega ljudstva ni našel boljše rešitve od tiste, ki jo nudi »zapeljivost tega sveta«. To z drugimi besedami preprosto pomeni, da je duhovnikovo oznanjevanje neučinkovito, ker sam za sebe in za kristjane ne najde boljšega odgovora, kakor mu ga nudi očarljivost tega sveta. Papež Benedikt XVI. je dejal, da bo molil, da bi bili duhovniki v duhu tako razigrani, živahni, da jih očarljivost tega sveta niti ne bi mikala, ker ne dosega njihovih duhovnih meril in zahtev. Sveti oče je torej molil za izredno visoko stopnjo duhovniške občutljivosti za vse, kar se dogaja v njegovem okolju, od najbolj grobe grešnosti, do najbolj pristne svetosti, ki je vedno dokaz izjemne duhovne moči in pričevanja, ki osvaja ljudi. Na isto raven sodi tudi solidarnost med duhovniki. Duhovniki niso v prvi vrsti med seboj solidarni v materialnih in preprostih rečeh, ampak v najbolj duhovnih, v stvareh, ki sodijo na področje hoje za Kristusom in, ko se soočajo z velikimi duhovnimi potrebami v svoji osebni rasti in v delu za posvečevanje božjega ljudstva. Tu smo pred svojevrstno duhovniško solidarnostjo, ali pred zvestobo vzvišenemu poklicu.


Pripravil: p. Janez Sraka