17. dan šmarnic:
Jezusova Mati na svatbi v Kani

RIM (ponedeljek, 17. maj 2010, RV) – Svatbo v galilejski Kani so kamenčki iz ateljeja Centra Aletti ovekovečili že na petih koncih sveta: na rimski papeški fakulteti Auxilium, v generalnem štabu kolumbovih vitezov v Združenih državah Amerike, v Madridu, v Libanonu in seveda na pročelju rožnovenske bazilike v Lurdu.
 Vsem tem prizorom je skupno to, da sta slavljenca, se pravi ženin in nevesta, upodobljena kot žalostna. Žalost ima na tem mestu zelo globok pomen. Ženin in nevesta sta namreč podoba odnosa med Bogom in človeštvom. Tako judovsko kot krščansko izročilo je poročno svatbo vedno razumevalo kot simbol zaveze med Bogom in človekom.

Jezusova Mati na svatbi opozori, da je pošlo vino. Pomanjkanje vina pa namiguje na pomanjkanje ljubezni. V Visoki pesmi je izrecno rečeno: "tvoja ljubezen je opojnejša od vina" (Vp 1,2) in tudi drugod je vino simbol polnosti življenja in ljubezni. Marijine besede "Vina nimajo" torej dejansko pomenijo: "Nimajo ljubezni". Ženin in nevesta sta upodobljena kot žalostna, ker nimata ljubezni.

Vina za praznik zaveze med Bogom in človekom je primanjkovalo že od vsega začetka. Skozi vso staro zavezo preroki opozarjajo, da nevesta ne ljubi Ženina, se pravi, da Božje ljudstvo ni zvesto Bogu.

Na vseh naštetih prizorih galilejske Kane najdemo tudi šest kamnitih vrčev. Prazni kamniti vrči so simbol Postave, ki ni zadoščala za ohranitev ljubezni. Izražajo propad zaveze, ki se je pozunanjila in zaprla v obveznosti, zapovedi in predpise. Golo izpolnjevanje zapovedi, brez ljubezni, je karikatura religije. Zapoved je mogoče razumeti samo na podlagi vere in ljubezni. Zgolj človeški napor ne zadošča - zato sta nevesta in ženin žalostna, zato so vrči izpraznjeni.

Za uresničitev ljubezni med Bogom in človekom je torej potrebno počakati na Kristusa. On je resnični Ženin, ki daje novo vino in novo življenje. Kristus zapove, naj prazne vrče napolnijo z vodo, prvobitno življenjsko prvino, in to vodo spremeni v vino. Za čudež je torej potrebna neka prvina, ki je že navzoča v stvarstvu, Kristusova moč pa ji daje novo kvaliteto. Tembolj se to pokaže pri zakramentu, kjer vino, sad trte in dela človeških rok, postane Kristusova kri. Prazni vrči bodo zares napolnjeni šele takrat, ko bo vino spremenjeno v Kristusovo kri. Zato je vseh mozaičnih prizorih svatbe v Kani vidno poudarjena povezava med vinom v vrčih in Kristusovo prebodeno stranjo, iz katere priteka njegova kri. Medtem ko Jezus kaže na svojo odprto stran in na vrče, ki so že napolnjeni, strežnik mladoporočencema podaja polno čašo vina, se pravi ljubezni.

Na papeški fakulteti Auxilium pa je Kristus na svatbi v Kani hkrati že pribit na križ. "Moja ura še ni prišla"(Jn 2,4), pravi Jezus v Kani, ko ga mati obvesti o pomanjkanju vina. Kristusova "ura" je namreč ura razodetja Božje slave, ki sovpada z njegovo smrtjo na križu. Prav na križu bo namreč sklenjena večna zaveza med Bogom ženinom in njegovo nevesto, človeštvom. Ta vzporednica med svatbo v Kani in svatbo križa je tako polna simbolične moči, da je zaznamovala tudi bogoslužne spise.
 Molitvena ura svetega trpljenja v bizantinskem bogoslužju takole pravi o Mariji:

"Ko je Marija, jagnjica, videla, kako peljejo njeno jagnje v zakol, mu je sledila skupaj z drugimi ženami, izčrpana od bolečine, in mu takole klicala: Kam greš, o Sin? Za koga si se podal v ta hitri tek? Je morda še ena svatba v Kani in hitiš, da bi spet spremenil vodo v vino? Grem s teboj, o Sin, ali bolje, ostanem s teboj."


Pripravila: s. Nataša Govekar