14. dan šmarnic:
Marija na poti v Egipt

RIM (petek, 14. maj 2010, RV) – Kripta patra Pija v italijanskem San Giovanni Rotondo je najveličastnejše delo ateljeja Centra Aletti. Na več kot dva tisoč kvadratnih metrih so upodobljeni cikli iz življenja Kristusa, svetega Frančiška in svetega Pija iz Pietrelcine. Lepote in teološke globine tega umetniškega dela enostavno ni mogoče zajeti ne s fotografijo ne z besedo, zato se bomo ustavili ob enem samem prizoru iz te kripte, in sicer pri Begu Svete družine v Egipt.

V Prvi Mojzesovi knjigi je Egipt dežela, v katero so Jakobovi sinovi iz ljubosumja prodali brata Jožefa. Egipt je torej kraj, ki spominja na njihov greh. Po neskončnem Božjem usmiljenju in previdnosti pa prav Egipt postane kraj njihovega odrešenja, saj odtod Jožef reši svoje brate pred lakoto. Z Drugo Mojzesovo knjigo postane Egipt sinonim vsega zla in teme, saj je za Izraelce za vedno povezan s spominom na suženjstvo. Za izhod iz tega suženjstva pa je potrebno iti skozi puščavo in zanimivo je, da tukaj Izraelci kljub negativnemu spominu začnejo objokovati Egipt (prim. 2 Mz 16,3). Na puščavski poti se jim tako zelo toži po prejšnjem življenju, da si naredijo celo boga po svojem okusu in častijo zlato tele.

"Egipt" je za vse nas tisti kraj, iz katerega bi bili radi osvobojeni, ker nas zasužnjuje. Ko pa Gospodova pot postane težka, se nam temine tega kraja zdijo spet privlačne.

Mi ne zmoremo razkrinkati naših malikov. Zato se je sam Gospod spustil tudi v Egipt, da bi v ta mračni kraj greha in sužnosti prinesel luč in ga napolnil z milostjo. Ni slučaj, da mora Sveta družina bežati v Egipt. Tako se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: "Iz Egipta sem poklical svojega sina". Kristus mora namreč ponoviti celotno pot izraelskega eksodusa. Spusti se v Egipt, da bi nas dvignil in se skupaj z nami vrnil v obljubljeno deželo. Pot odrešenja se vedno odvija po tej dinamiki spuščanja in dviganja.

Mozaik prikazuje Jezusa sedečega na oblazinjenem oslu. Sedi tako, da je obrnjen na stran, v skladu z ikonografijo ustoličenja. Kristus namreč vstopi v Egipt kot pravi Kralj. Na tleh vidimo razbite kipe raznih božanstev. Po izročilu so namreč ob Kristusovem vstopu v Egipt maliki popadali s svojih stebrov, ker so prepoznali oblast pravega Boga.

Ob njem stopata Jožef in Marija. Marija z nogo stre kačjo glavo, kakor je bilo napovedano v "protoevangeliju", se pravi v 3. poglavju 1. Mojzesove knjige, kjer je rečeno: "Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom."

Apokrifni evangeliji poročajo, da so se na poti v Egipt palmove veje same sklonile, da bi nahranile Sveto družino. Zato Marija nosi v rokah dateljne. Dateljni pa so simbol za gotovost življenja, saj ta sadež zagotavlja jed v vseh letnih časih. Marija nosi dateljne, ker smo po njej prejeli tisto izobilje življenja, ki ga zagotavlja Kristus. Kdor je Kristusov, ima povsod, tudi v izgnanstvu, poroštvo življenja.

Za konec prisluhnimo Efremovi hvalnici Kristusu, ki je razkrinkal naše malike:

Zlobnež je vedel, kako nas zadeti:
z zvezdami nas je zaslepil,
z bogastvom nam je škodil,
z zlatom nas je osiromašil,
z izklesanimi maliki
nam je naredil kamnito srce.
Blagoslovljen ta, ki ga je s svojim prihodom omehčal!
Kamni so bili izklesani in postavljeni
tako, da bi se ljudje ob njih spotaknili.
Niso bili postavljeni na cesto,
da bi se ob njih spotaknili slepi;
imenovani so bili "bogovi",
da bi se ob njih spotaknili tisti, ki vidijo.
Blagoslovljen ta, ki je razkrinkal malike!


Pripravila: s. Nataša Govekar