RIM (četrtek, 13. maj 2010, RV) – Gospodovo darovanje v templju je praznik
srečanja med Bogom in njegovim ljudstvom ali tudi srečanja med staro in novo zavezo.
To srečanje so pripravljale že starozavezne koordinate, kot so Postava, tempelj, prerokba.
Tu se namreč Postavodajalec podvrže naročilu Postave, v tempelj vstopi resnični Tempelj
in prerokba je izpolnjena s strani tistega, ki ne le govori v Božjem imenu, ampak
je Božja Beseda sama, učlovečeni Bog. S Kristusovim prihodom v tempelj stara zaveza
prejme svojo izpolnitev v novi zavezi.
Na mozaiku v božjepotni cerkvi v Scaldaferru
pri Vicenzi je med drugim upodobljeno Gospodovo darovanje v templju. Vrsta detajlov
na tej podobi nam govori, da gre res za Gospodovo darovanje. Se pravi, ne le da Marija
prinese Sina, da bi ga darovala njegovemu Očetu, temveč se tudi Kristus sam požene
v Simeonove roke in izteguje ročice, kot bi ga želel objeti. S tem je zražena prostovoljnost
njegovega darovanja, ki se bo dopolnilo ob smrtni uri na križu. Obstaja ena sama skrivnost
učlovečenega, umrlega in vstalega Kristusa in ta skrivnost se z evharistijo ponavzočuje
za kristjane vseh časov in vseh krajev. Jezusovo darovanje v templju tako sovpada
z darovanjem njegovega telesa in njegove krvi v evharistični daritvi. Zato sta na
oltarju pod Jezusom že pripravljena zlati kelih in patena. Na prednji del oltarja
pa je položen meč, ki je usmerjen k Mariji in ki nas spominja, da bo ob Sinovem darovanju
na križu tudi Materino srce prebodel meč.
Simeon po ljudski etimologiji pomeni
"Bog je slišal", kajti Bog ga je res slišal in on je Boga videl (prim.
Lk 2,30). Kdor gleda Sina in veruje vanj, ima večno življenje (prim. Jn 6,40), zato
lahko tudi umre. Zaradi tega Simeon pravi: "Zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji
besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev" (beremo v Lk 2,29). Simeon
je ozdravljen strahu pred smrtjo, kajti z mesenimi očmi lahko vidi in svojimi rokami
lahko otiplje to, kar s srcem veruje: ta Otrok je sam Bog, ki je prišel, da nas s
svojo smrtjo reši iz smrti. Lik starčka Simeona z Jezusom v rokah nas navdihuje in
vabi, naj živimo tako, da ob zadnji uri ne bomo praznih rok, ampak polni Kristusa.
A zakaj neki se Simeonu tako zelo mudi umreti? Zato, ker komaj čaka, da sreča
Adama v kraljestvu smrti in mu oznani veselo vest odrešenja... Prav ta poudarek najdemo
v bizantinskih večernicah ob prazniku Gospodovega darovanja:
Božja Mati
Marija je nosila v naročju Njega, ki ga nosijo kerubinski vozovi in ga poveličujejo
serafimski spevi in ki je po njej brez možitve utelešen; v roke starega duhovnika
je položila Postavodajalca, ki je izpolnil naročilo Postave; in Simeon je, noseč življenje,
prosil, da bi bil razvezan življenja, rekoč: Zdaj me pusti, da grem, o Vladar, in
oznanim Adamu, da sem videl Boga, ki je pred veki brez spremembe in je postal otrok
in Odrešenik sveta. (...) Zame je Staroletni postal otrok,
najčistejši Bog se podvrže očiščevanju in tako potrdi, da je to, kar je privzel od
Device, resnično moje meso. Simeon, posvečen skrivnostim, prepozna samega Boga, ki
se je razodel v telesu pozdravi ga kot življenje in radosten v svoji starosti vzklikne:
Pusti, da grem, ker sem videl tebe, ki si življenje vseh.