2010-05-13 16:03:46

13. dan šmarnic:
Marija in darovanje v templju


RIM (četrtek, 13. maj 2010, RV) – Gospodovo darovanje v templju je praznik srečanja med Bogom in njegovim ljudstvom ali tudi srečanja med staro in novo zavezo. To srečanje so pripravljale že starozavezne koordinate, kot so Postava, tempelj, prerokba. Tu se namreč Postavodajalec podvrže naročilu Postave, v tempelj vstopi resnični Tempelj in prerokba je izpolnjena s strani tistega, ki ne le govori v Božjem imenu, ampak je Božja Beseda sama, učlovečeni Bog. S Kristusovim prihodom v tempelj stara zaveza prejme svojo izpolnitev v novi zavezi.

Na mozaiku v božjepotni cerkvi v Scaldaferru pri Vicenzi je med drugim upodobljeno Gospodovo darovanje v templju. Vrsta detajlov na tej podobi nam govori, da gre res za Gospodovo darovanje. Se pravi, ne le da Marija prinese Sina, da bi ga darovala njegovemu Očetu, temveč se tudi Kristus sam požene v Simeonove roke in izteguje ročice, kot bi ga želel objeti. S tem je zražena prostovoljnost njegovega darovanja, ki se bo dopolnilo ob smrtni uri na križu. Obstaja ena sama skrivnost učlovečenega, umrlega in vstalega Kristusa in ta skrivnost se z evharistijo ponavzočuje za kristjane vseh časov in vseh krajev. Jezusovo darovanje v templju tako sovpada z darovanjem njegovega telesa in njegove krvi v evharistični daritvi. Zato sta na oltarju pod Jezusom že pripravljena zlati kelih in patena. Na prednji del oltarja pa je položen meč, ki je usmerjen k Mariji in ki nas spominja, da bo ob Sinovem darovanju na križu tudi Materino srce prebodel meč.

Simeon po ljudski etimologiji pomeni "Bog je slišal", kajti Bog ga je res slišal in on je Boga videl (prim. Lk 2,30). Kdor gleda Sina in veruje vanj, ima večno življenje (prim. Jn 6,40), zato lahko tudi umre. Zaradi tega Simeon pravi: "Zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev" (beremo v Lk 2,29). Simeon je ozdravljen strahu pred smrtjo, kajti z mesenimi očmi lahko vidi in svojimi rokami lahko otiplje to, kar s srcem veruje: ta Otrok je sam Bog, ki je prišel, da nas s svojo smrtjo reši iz smrti. Lik starčka Simeona z Jezusom v rokah nas navdihuje in vabi, naj živimo tako, da ob zadnji uri ne bomo praznih rok, ampak polni Kristusa.

A zakaj neki se Simeonu tako zelo mudi umreti? Zato, ker komaj čaka, da sreča Adama v kraljestvu smrti in mu oznani veselo vest odrešenja... Prav ta poudarek najdemo v bizantinskih večernicah ob prazniku Gospodovega darovanja:

Božja Mati Marija je nosila v naročju Njega, ki ga nosijo kerubinski vozovi in ga poveličujejo serafimski spevi in ki je po njej brez možitve utelešen; v roke starega duhovnika je položila Postavodajalca, ki je izpolnil naročilo Postave; in Simeon je, noseč življenje, prosil, da bi bil razvezan življenja, rekoč: Zdaj me pusti, da grem, o Vladar, in oznanim Adamu, da sem videl Boga, ki je pred veki brez spremembe in je postal otrok in Odrešenik sveta. (...)
 
Zame je Staroletni postal otrok, najčistejši Bog se podvrže očiščevanju in tako potrdi, da je to, kar je privzel od Device, resnično moje meso. Simeon, posvečen skrivnostim, prepozna samega Boga, ki se je razodel v telesu pozdravi ga kot življenje in radosten v svoji starosti vzklikne: Pusti, da grem, ker sem videl tebe, ki si življenje vseh.
 

 
Pripravila: s. Nataša Govekar







All the contents on this site are copyrighted ©.