11. dan šmarnic:
Marija, vrh gore Božjega razodetja

RIM (torek, 11. maj 2010, RV) – Tako na ikonah kot na Rupnikovih mozaikih ima prizor Božjega rojstva običajno natanko določeno ozadje, in sicer votlino, ki je izdolbena v gori.

Človek že od nekdaj pojmuje goro kot kraj Božjega razodetja, za nas kristjane pa je gora – Kalvarija – tudi kraj, na katerem je umrl Božji Sin. Najvišje razodetje Božje ljubezni, ki se je zgodilo na Kalvariji, pa je bilo mogoče zaradi Božjega učlovečenja v naročju žene, Marije iz Nazareta. Na mozaiku v rimski jezuitski hiši "Casa Scrittori" je Božja Mati Marija prikazana kot sedeča na gori, tako da postane dejansko ona sama vrh te gore, po kateri se je Bog razodel na svetu.

Zanimivo pa je, da se ta gora nahaja v votlini. Namesto votline v gori imamo tu goro v votlini. Votlina je simbol prepada, praznine, teme, greha, smrti... Votlina je "odprta zemlja", ki sprejme Božjo kenosis, Božje izpraznjenje ali ponižanje in oznanja njegov spust v predpekel po smrti na križu. Jezus se rodi v votlini, ki je izdolbena v gori, ali obratno, na gori, ki se dviga v votlini. Gre za zelo bogato protislovje: v breznu človeštva, tam, kjer je človek kot plačilo za greh prejel smrt, se zgodi najvišje razodetje Boga. Gospod se razodeva prav tam, kjer je človekov greh in smrt. Bog se je namreč spustil vse do tja in prav tam ga lahko srečamo. Zato povzpeti se na goro, da bi srečali Boga, pravzaprav pomeni spustiti se v brezno svojega srca. Tam, kjer spoznavamo svojo bedo, srečamo njegovo usmiljenje. Boga spoznavamo, ko nas odrešuje, in odpuščanje naših grehov je najzanesljivejše razodetje Boga, kajti samo Bog odpušča grehe.

Temu protislovju gore in votline ustreza tudi kontrast med svetlobo in senco, med lučjo in temo. Evangelist Janez prav s temi besedami piše o prihodu Božje Besede na svet: luč sveti v temi in tema se je ne more polastiti (prim. Jn 1,5). Luč se izmakne prijemu teme. še več, zaradi luči tema eksplodira: "tema izginja in resnična luč že sveti" (kot pravi prvo Janezovo pismo). V bogoslužni umetnosti je ta luč izpričana z zlatom. Zlato poznamo kot najbolj žlahtno, najbolj sijočo, nespremenljivo in mehko kovino v naravi. Zlato je zmes luči in snovi, v bogoslužju pa simbol Božje svetosti in zvestobe. Droben žarek luči zadošča, da zlato zasije. Drobna špranja odprtosti za Luč v našem srcu zadošča, da naša tema ni več pretemna in da noč zasije kakor dan (prim. Ps 139,12), ker jo razžari ljubezen Zvestega Gospoda.

Mozaik pokaže Jezusov rojstni kraj kot prostor, kjer se srečata dve luči: tista, ki se spušča od zgoraj, in tista, ki prihaja iz zemlje, se pravi iz votline, ki jo razsvetljuje novorojeni Gospod. Zemlja namreč ni več nepresevna, neživa snov, ampak spet pos-tane to, kar je bila ob uri stvarjenja. S prihodom Božjega Sina se začne spremenjenje vsega stvarstva in zemlja postane prozorna, prosojna za Luč, ki nas razsvetljuje in nam razodeva smisel vsega, kar biva. Snov tudi na mozaični steni postane prizorišče za razodetje Božje ljubezni. Ko je snov v službi ljubezni, ni več mrtva, ampak živa in sijoča. Ko stvarstvo sprejme svojega Gospoda, se obleče v lepoto.

V apokrifnem Psevdomatejevem evangeliju je takole zapisano o Mariji:
 
Ob Marijinem vstopu se je vsa votlina začela svetiti in se bleščati od luči kot bi bilo v njej sonce in kot bi bila šesta ura dneva. Tako je Božja luč razsvetlila votlino. In v njej ni primanjkovalo luči, ne podnevi ne ponoči, dokler je bila v njej Marija.

 Pripravila: s. Nataša Govekar