10. dan šmarnic:
Marija, Devica in Porodnica

RIM (ponedeljek, 10. maj 2010, RV) – Med prizori, ki upodabljajo Marijo kot Bogorodico je gotovo tudi božična podoba, se pravi prizor Božjega rojstva. V mozaikih patra Marka Ivana Rupnika in njegovega ateljeja je bil ta prizor doslej upodobljen sedemkrat.

Poglejmo najprej božični mozaik v kapeli na ameriški Univerzi Srca Jezusovega. Tu je Marija upodobljena v napol zleknjenem položaju v skladu s tradicionalnim položajem porodnic v antični ikonografiji. Lik Matere poleg Sina ne izraža v prvi vrsti materinskega čustva, ampak predvsem oznanja versko resnico: da se namreč Božji Sin ni preprosto spustil z nebes, ampak se je rodil iz materinega naročja. Kristus je rojen iz žene in je torej pravi človek. Ker pa je rojen iz deviškega naročja - torej ne po determinizmih tega sveta, temveč v moči Svetega Duha - je tudi pravi Bog. Je Sin večnega Očeta, njegova Mati pa je resnična Bogorodica, Theotokos. Naročje Device in Matere Marije je kot poročna soba, v kateri sta se združila Beseda in meso, kot pravi sveti Avguštin.

Marijina oblačila so kot običajno modre in rdeče barve. Božja Mati Marija je namreč simbol pobožene človeške narave.

Njen pogled ima kopreno otožnosti, vendar ne zaradi porodnih bolečin, saj je bil njen porod čudežen: Marija je Devica pred porodom, med porodom in po njem, kakor v izročilu izražajo tri zvezde na njenem rdečem plašču. S pogledom je izraženo nekaj globljega: pogled Device je trezen in resen, ker Mati že zre Sinovo veliko noč. Tragična usoda vsake matere - od Eve dalje - je dejstvo, da rojeva za smrt. Podarjanje življenja je vse od začetka zaznamovano z umrljivostjo – vsi se rodimo že na smrt bolni. Tako tudi Marija rodi sina, ki je namenjen smrti. Skupaj z materinim telesom je namreč Kristus, Božji Sin, privzel vso človeško usodo. Ni prišel, da bi nas odrešil od smrti, ampak v smrti. Tudi on bo moral umreti: zato so roke Jezusa-Otroka že razprte v obliko križa, namesto s povoji novorojenca pa je že zdaj prepasan tako, kot ga bomo videli na križu.

Marija ne stiska Sina k sebi, ampak ga že izroča nam. Z desnico kaže na Otrokovo stran, ki bo nekoč prebodena za odrešenje človeštva. Iz tega Izvira bo priteklo večno življenje za vse Evine otroke, ki so bili rojeni za smrt.

Kakor je smrt prišla na svet po materi vseh – pravi sirski oče Kir iz Edese - tako se je moralo tudi jasno pokazati, da je popolno odrešenje od smrti in propadljivosti za vse stvarstvo prišlo po hčeri tiste matere, po blaženi Mariji, novi Evi.
 
Zato sveti Efrem v svojih božičnih hvalnicah takole poje:

Eva naj se danes raduje v šeolu [podzemlju], kajti Sin njene hčere se je spustil kot zdravilo življenja, da bi oživil mater svoje matere.
 

 
Pripravila: s. Nataša Govekar