9. dan šmarnic:
Marijino obiskanje kot srečanje štirih

RIM (nedelja, 9. maj 2010, RV) – Danes bomo obiskali Kapelo v rezidenci katoliškega nadškofa v Beogradu, kjer je atelje Centra Aletti upodobil prizor Marijinega obiskanja, se pravi srečanja med Marijo iz Nazareta ter njeno sorodnico Elizabeto, Zaharijevo ženo.

Elizabeta je bila nerodovitna in že v letih. V kulturnem kontekstu, v katerem je materinstvo pomenilo aktivno soudeležbo pri pričakovanju Mesija, je neplodnost pomenila popoln polom človeških zmožnosti, kar zadeva življenje. Tako se v Elizabeti pokaže tragična resnica človeštva, ki je zapustilo Boga in se odtrgalo od izvira življenja. Elizabetina nerodovitnost pa se sreča z Marijino rodovitno deviškostjo. Z Marijo – Devico – je človeštvo namreč končno pripravljeno, da odstopi prostor, da se odpove protagonizmu, da si ne pridržuje več prvega mesta, ampak ga zavestno prepusti Bogu, ki je edini Darovalec življenja. In Bog more iz te Marijine odprtosti, iz te sinergije, sodelovanja napraviti nekaj absolutno novega: deviško naročje postane materinsko naročje, Devica je hkrati tudi Mati. V tem je zajeta celotna skrivnost odnosa med Bogom in človeškim rodom!

In da bi potrdil čudež, ki se je zgodil z Marijo, ta isti Gospod življenja odpre tudi že zaprto naročje stare žene. Prav Elizabeta bo prva, ki bo – ob vzgibu deteta v njenem telesu in v moči Svetega Duha – prepoznala Kristusov prihod in bo sprejela Gospoda kot gosta v svoji hiši. In prav njen sin, Janez Krstnik, bo s pridiganjem resnice o grehu, s klicanjem k pokori pomagal človeštvu, da prizna potrebo po odrešenju. Le tisti, ki potrebuje odrešenje, namreč lahko v Kristusu prepozna svojega Odrešenika in Gospoda.

Beograjski mozaik zato ne prikazuje le srečanja med dvema ženama, ampak tudi srečanje med dvema "notranjima človekoma", se pravi med sinovoma, ki ju ti dve ženi nosita. Podobno kot na Idrijskih Krnicah, kjer se srečata rdeči in modri krak križa, se tu srečata dva trakova: na Elizabetini strani modri trak naše človeškosti in na Marijini strani rdeči trak Božjega posega v našo zgodovino. Marija prihaja kot Odrešenikova Mati in vidimo, kako v »mandylionu« - ali medaljonu - nosi Kristusovo obličje – po vzoru ikone, ki jo poznamo kot "Znamenje" oziroma "Čudež". Prav po njej je namreč nevidni Gospod končno razodel svoje Obličje. Elizabeta ji prihaja naproti in razpira roke, da bi objela Marijo in z njo tudi svojega Gospoda in Odrešenika. Nad Elizabeto je upodobljen Janez Krstnik, v roki ima školjko, s katero zajema vodo in krščuje. Z drugo roko pa kaže na Kristusa, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta. Njegove roke posnemajo držo rok njegove matere Elizabete. Elizabeta namreč prepozna in sprejme Marijo kot Mater svojega Gospoda prav zato, ker je mati Krstnika, mati tistega, ki bo za Odrešenika pripravil pot pokore in pri reki Jordan ljudstvu pokazal Božje Jagnje. Srečanje med Marijo in Elizabeto je torej dejansko prvo srečanje med Kristusom in njegovim krstiteljem.

Končajmo z verzi Jakoba iz Saruga:

Zagledali sta se mladenka in starka - kot pravijo, sta se jutro in večer srečala, da bi se poljubila. Marija je jutro in nosi Sonce pravičnosti, Elizabeta pa je večer, ki nosi zvezdo luči. In prišlo je Jutro in pozdravilo svojo družico, večer, in večer je bil ganjen, ko ga je jutro poljubilo.
 

 
Pripravlja: s. Nataša Govekar