Duhovna misel za 6. velikonočno nedeljo:
Bog želi biti z nami

Svetopisemska besedila nama tudi danes želijo nekaj razodeti. V samem bogoslužju sta dve stvari, ki nama lahko pomagata, da se najino srce Božjemu razodetju lažje odpre, ga sprejme in mu zaupa.

Glavna mašna prošnja povzame molitveno držo cerkve, ki prosi, da bi z dejanji in sredi življenja pričevala za Jezusovo veliko noč, kajti Bog je osvobodil svoje ljudstvo. Pri maši praznujemo dejstvo, da nas je Jezus osvobodil in da to svobodo lahko živimo v drobnih stvareh vsakdanjika. Zaradi tega sva lahko vesela. Značilno velikonočno znamenje te Božje svobode je veselje. Veselje katerega cilj in smisel je v tem, da med nami ustvarja sožitje in povezanost. Veselje, ki v tebi in meni ne obrodi hrepenenja po sožitju in povezanosti z drugimi ni velikonočno veselje in verjetno tudi pravo veselje ni. Je lažno.

Prvo berilo nama kaže pravo velikonočno veselje sredi nepredvidenih dogodkov, ki jih je zgodovina polna. Vernike, ki izhajajo iz Mojzesovega izročila in so sprejeli vero v Jezusa je strah, da grešijo proti Božji svetosti, če tudi drugih ne prisilijo, da upoštevajo Mojzesovo postavo. Ker stvar ni jasna in očitna se odločijo za posvet z apostolskim zborom. Način kako se odločijo in tudi vsebina te odločitve sta sad delovanja Svetega Duha. Le če se verni kristjani podvržejo njegovemu delovanju lahko ohranijo veselje in ostanejo povezani v sožitju. Če dobro pogledava ugotoviva, da odločitev apostolov potrdi vero vseh. Obrezani judovski kristjani in neobrezani kristjani iz poganstva so le eno Božje ljudstvo odrešenih. Kristjani iz poganstva so povabljeni naj tistih iz judovstva ne spravljajo v zadrego, ko jedo za isto mizo. Osvoboditev je vir veselja, veselje pa omogoča skupno sožitje. V tem je bistvo krščanske velikonočne dinamike.

Vrstica pred evangelijem pa nama odpre še nov prizor. Takole se glasi: “Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede, govorí Gospod, moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu”.

Jezus govori o Mesijevem razodetju. Nahajava se sredi 14. poglavja Janezovega evangelija. Jezus je pravkar svoje učence povabil naj uresničujejo njegovo besedo. S tem bodo deležni Očetove ljubezni pa še njega bodo videli. Juda neiškarijot, poseže z vprašanjem, ki ni samo po sebi umevno: “»Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?” Evangelij, ki ga beremo pri maši odgovarja na to Judovo vprašanje. Jezus doda še besede: “prišla bova k njemu in prebivala pri njem”. Božje delovanje ni očitno. Nikogar ne postavi na glavo in ne šokira. Le tistemu, ki bo uresničeval Jezusovo besedo se bo lahko razodelo Božje kraljestvo. Le tistemu in nikomur drugemu. Zakaj? Zato ker je njegova beseda beseda ljubezni. Kdor Jezusove ljubezni ne sprejme, njegove besede sploh ne more razumeti. Njegova beseda skriva v sebi moč Očetove ljubezni do vseh ljudi. Šele ko se ti ali jaz osebno odločiva, da bova Jezusovo besedo poslušala in tudi midva kakor otrok, ki uboga mamino besedo, ubogala njegovo, šele takrat se tudi nama pokaže resnična Božja moč Jezusovih besed. Ker se Jezus s svojo besedo obrača na vse, s tem omogoča tudi sožitje in povezanost med nami.

Zato Jezus poudari: če sprejmeva njegovo besedo sva deležna njegove življenjske zaupnosti z Bogom Očetom v Svetem Duhu, ki nama ga je podaril. Sveti Duh nama kaže, da je Jezus resnična priča Očetove ljubezni do ljudi. Na dnu tvoje in moje duhovne rasti je torej vedno zakoreninjenost v zaupen odnos z Bogom, ki srcu omogoča, da se odpre in sebe in druge zazna takšne kot v resnici smo, ljubljeni. Jezus se nama jasno pokaže. Vse govori o njem, vse sije zaradi njega. Življenje nama razodeva svojo najglobljo skrivnost v katero sva povabljena.

Kasneje, ko bo Jezus govoril o sebi kot trti in o nama kot mladikah, po spet poudaril: Ostanite v moji ljubezni. Te besede niso ukaz naj bomo zvesti njegovi besedi. Pravi nama, če sprejmeva njegovo besedo, bova uživala ljubezen, ki Boga Očeta veže nanj in njega na Očeta. To je morda za najina ušesa nekaj nezaslišanega, celo neverjetnega in nesprejemljivega. Hkrati pa si najino srce prav tega najbolj želi. Ko je Jezusa ob njegovem krstu in spremenjenju Božji glas razglasil za ljubljenega sina, je s tem zajel tudi tebe in mene. Tudi ti in jaz, če verujeva in zaupava Jezusu ter sprejemava njegovo besedo zato, da bi jo uresničevala, s tem vstopava v blagoslov ljubljenosti. V blagoslovljeno ljubljenost hoče Bog zajeti vse. Njegovo razodetje je zato vedno namenjeno tebi in meni. Govori nama o njegovi ljubezni do človeka. Ko torej moliva besede Očenaša “zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji, ne prosiva najprej za to, da bi bila zvesta Božji volji, ampak neposredno prosiva, da bi lahko okušala njegovo ljubečo voljo do vsakega izmed nas in nad vse uživala v sožitju z Njim. Prav to nama podarja delovanje Svetega Duha, ki naju nenehno živo spominja na Jezusa Kristusa in njegovo poslanstvo na tem svetu.


Pripravil: p. Viljem Lovše