3. dan šmarnic:
Marija, Kristusova mati

RIM (ponedeljek, 3. maj 2010, RV) – Marija ne sodi med najzgodnejše krščanske podobe. Za prve kristjane je bilo pomembno najprej pokazati na Kristusa kot Odrešenika, kot Zmagovalca nad smrtjo. Ko pa se skozi prva stoletja oblikuje krščanski Credo, dobi tudi Marija svoje mesto. Efeški koncil leta 431 razglasi Marijo za Bogorodico, za resnično porodnico, mater, in za resnično Božjo Mater. Odtlej se začnejo množiti podobe Marije, ki pa so vedno povezane s Kristusom, saj Marije ne moremo nikoli ločiti od Kristusove skrivnosti. Marija običajno nosi v naročju Jezusa-Otroka in je s tem označena kot Božja Mati. Ta bistvena teološka vsebina prvih marijanskih podob se je na vzhodu ohranila na svetih ikonah, čaščenje Marijinih podob pa prav tako poznamo na Zahodu. Pri snovanju mozaičnih prizorov se pater Rupnik navdihuje prav pri teh svetih podobah.

Najprej se ustavimo v cerkvi na Idrijskih Krnicah, kjer je atelje Centra Aletti upodobil Marijo z Jezusom v naročju. Ozadje tega mozaika je velik križ: od leve proti desni se vzpenja modra vodoravnica, preseka pa jo živo rdeča navpičnica. Modro in rdeče je človeško in Božje. Križ je predvsem simbol srečanja in z rdeče-modro barvo je to srečanje med Bogom in človekom še bolj poudarjeno. Ta vdor Božjega v človeško zgodovino, ta združitev Boga in človeka se je zgodila prav po Devici Mariji, iz katere je bil rojen Kristus, pravi Bog in pravi človek. Zato ob rdeči vertikali stoji Božja Mati, tudi sama odeta v bogo-človeško, modro in rdečo barvo.

Z eno roko drži Jezusa, z drugo pa kaže nanj, ki je vrhunec razodetja Božje ljubezni do človeškega rodu. Jezus se oklepa materinega vratu, z drugo ročico pa Marijo poboža po licu, kot bi jo hotel potolažiti – ikone s tako posebno nežnostjo so imenovali Eleusa. Marijin pogled ni usmerjen k Sinu, ampak je uprt v nas, v vse tiste, ki vstopijo v Cerkev – v njenih očeh ni ne veselja ne žalosti, le toplo sprejemanje. K njej in k njenemu Sinu se torej zatekamo, saj dobro poznata vse, kar doživljamo.

Marijino obličje je mlado, ker je hkrati hči in mati. Vodoravni krak križa ima namreč na levi strani prizor Joahima in Ane, staršev Device Marije. Starša Device Marije sta zadnja v dolgi vrsti zakoncev, ki so pripravljali in pričakovali Božji prihod. Ves človeški rodovnik se simbolično zgosti v njunem objemu. Podoba objema med Joahimom in Ano je ikona zakonske ljubezni. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko, ker je hotel, da bi edinost prišla iz ljubezni, ne iz enakosti. Na tej podobi je edinost moža in žene čudovito prikazana: ko prislonita čelo in lice drug k drugemu, se tudi njuni očesi združita v en sam pogled; ne vidita več le drug drugega, ampak skupaj vidita onkraj, vidita smer ljubezni. Nad njunim objemom je z zlatimi črkami na zlati podlagi napisana prošnja: Sveta Joahim in Ana, prosita za može in žene.

Končajmo z verzom svetega Efrema Sirskega: Slava Otročiču, ki je najprej v maternici izoblikoval svojo mater in se potem vrnil ter postal v njej od nje mlajši otrok! On je bolj starodaven od svoje matere in hkrati mlajši od nje, kajti taka je njegova volja!


Pripravila: s. Nataša Govekar