Sveti oče v Torinu počastil Sveti torinski prt

TORINO (nedelja, 2. maj 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je po prihodu v Torino in po uradnem sprejemu, pozdravih s predstavniki državnih, deželnih in mestni oblasti ter po srečanju s predstavniki mestne Cerkve odšel na Trg svetega Karla, kjer ga je čakala množica vernikov, ki se je zbrala k slovesni sveti maši. V pridigi je sveti oče na temelju današnjih mašnih beril poglobljeno, duhovno in teološko razložil v kašnem smislu je potrebno razumeti Jezusove besede med zadnjo večerjo, da ga je Oče proslavil, kaj pomeni njegova zapoved, naj se ljubimo med seboj, kakor sem vas jaz ljubil, in tretje, kako naj vsak kristjan sredi stisk in težav črpa moč za dobro iz Kristusovega vstajenja.

Jezus je učencem med zadnjo večerjo rekel: »Zdaj je Sin človekov proslavljen in Bog je proslavljen v njem« (Jn 13,31). Jezus je to povedal takoj zatem, ko je Juda zapustil dvorano in odšel, da bi Jezusa izdal. Jezusova proslavitev se začne v tem istem trenutku, je dejal papež, in ne po njegovem trpljenju ter zmagovitem vstajenju. Evangelist Janez namreč jasno pove, da je Jezus že v trpljenju pokazal svojo slavo, ki je slava ljubezni, ki se vsa daruje. Jezus je namreč izpolnil Očetovo volju najprej v trpljenju za nas, zato je poveličan že v svojem trpljenju, in Bog je proslavljen v Sinovem trpljenju za človeštvo. Tako je Jezusovo trpljenje le začetek njegove slave, ki se nadaljuje v prihodnosti.

Ko Gospod v istem govoru napove svoj odhod s tega sveta, učenem da oporoko, kako naj delajo, da bo On na nov način ostal na svetu in med njimi: »Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi med seboj ljubite« (Jn 13,34). In v čem je novost te zapovedi? Bog je dal zapoved ljubezni že v stari zavezi, je dejal sveti oče, in nadaljeval, zdaj pa je ta zapoved nova, ker je Jezus dodal silno pomembno dopolnilo, namreč: Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi med seboj ljubite! To kar je novo, je prav tisto ljubiti, kakor je Jezus ljubil, je naglasil sveti oče. Stara zaveza ne daje nobenega modela ljubezni, ampak zapiše le zapoved ljubezni. Jezus pa je dal samega sebe kot model in vir ljubezni. Gre za brezmejno, vesoljno ljubezen, ki je v stanju spremeniti vse negativne okoliščine ter ovire v priložnosti za napredek v ljubezni.

V minulih stoletjih, je dejal sveti oče, je Cerkev v Torinu dala veliko svetnikov in se odlikovala v velikodušni službi bratom. Duhovniki, redovniki, redovnice in verniki laiki boste to zmogli tudi danes, če boste dan za dnem gojili ljubeči odnos z Bogom v molitvi in iz tega odnosa črpali moč za oznanjevanje veselega sporočila in krepitev bratskih odnosov med duhovniki, v redovnih skupnosti in v skrbi za ljudi, zlasti za najbolj potrebne. Ljubezen vstalega Kristusa mora najprej napolniti srca kristjanov, saj bosta samo tako, kot apostoli, sposobni zapustiti sami sebe in se podati v službo ljudem. Največji sad Kristusovega vstajenja je novi Jeruzalem, sveto mesto, ki prihaja od Boga in je ozaljšano kot nevesta za svojega ženina, je zaključil sveti oče svoj govor med mašo na Trgu svetega Karla v Torinu.

Pred zaključnim blagoslovom in pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška, je papež dejal, da prebivalci Torina svojo nebeško zavetnico imenujejo Tolažnica žalostnih. Njej izročam to mesto in njegove prebivalce. Marija naj bdi nad družinami in delavci; nad vsemi, ki so izgubili vero in upanje; naj krepi bolne, zapornike in vse trpeče; Pomočnica kristjanov, podpiraj mlade, ostarele in osebe v težavah. Mati Cerkve, bdi nad dušnimi pastirji in celotno skupnostjo verujočih, da bodo sol in luč v družbi.

Devica Marija pa je tudi tista, ki je bolj kot vsi drugi motrila Boga v Jezusovem človeškem obličju. To obličje je zrla v komraj rojenem, ko je povit v plenice ležal v jaslih; njegovo obličje je zrla takoj po smrti, ko so ga sneli s križa, ga ovili v mrtvaški prt in ga položili v grob. V njeno notranjost se je vtisnila podoba njenena mučenega Sina, toda ista podoba se je potem spremenila v luči vstajenja. Tako Marija v svojem Srcu varuje skrivnost Kristusovega obličja, skrivnost smrti in poveličanja. Pri Njej se lahko vedno učimo gledati Jezusa s pogledom ljubezni in vere in v tem človeškem obličju videti Božje Obličje. Molim za vse vas, je zaključil sveti oče svoj nagovor pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška, pa tudi za to, da bi ti dogodki spodbudili globoko duhovno prenovo.

Sveti oče se je popoldne na Trgu svetega Karla srečal tudi s torinsko mladino, ki jo je spodbudil, naj živi, ne pa životari, ter naj uvidi, da se splača zavzeti za Boga in z Bogom ter odgovoriti na njegov klic pri temeljnih življenjskih odločitvah. Dragi mladi, pogumno izberite tisto, kar je v življenju najpomembnejše. Ne životarite, ampak živite, je ponavljal blaženi Torinčan Piergiorgio Frassati. Tako kot on tudi vi uvidite, da se splača zavzeti za Boga in z Bogom ter se odzvati na njegov klic pri temeljnih odločitvah in tistih vsakodnevnih, tudi takrat, ko je ta klic zahteven, je poudaril rimski škof, ki je sicer svoj govor posvetil razmisleku o ljubezni do Boga in do bližnjega ter o večnem življenju. Na začetku srečanja je zbrano množico pozdravil torinski nadškof kardinal Severino Poletto, nato pa sta papeža pozdravila dva mladinca.


Ko je sveti oče govoril o ljubezni, je poudaril, da za človeka, smrtno in omejeno bitje, ni nič pomembnejše kot biti deležen življenja Božje ljubezni. Današnje kulturno okolje ne spodbuja globokih in nesebičnih človeških odnosov, marveč, nasprotno, človeka navaja k zapiranju v njega samega, v individualizem in egoizem, je opozoril papež. Toda srce mladega človeka, je nadaljeval, je po svoji naravi občutljivo za pravo ljubezen, zato se na vsakega izmed vas obračam z velikim zaupanjem in vam pravim: ni preprosto iz vašega življenja narediti nekaj lepega in velikega, toda s Kristusom je vse mogoče.


V nadaljevanju je Benedikt XVI., ko je govoril o večnem življenju, še mlade iz Torina pozval, naj se ne bojijo sprejemati dokončnih odločitev in naj jih živijo zvesto. Gospod vas lahko pokliče v zakonsko zvezo, v duhovništvo ali v posvečeno življenje. Odgovorite mu velikodušno, je povabil sveti oče in še poudaril, da je pristno srečo mogoče doseči le na ta način: s sprejemanjem dokončnih in nepreklicnih odločitev, ki človekovemu obstoju dajejo pravo smisel, ne pa z začasnimi.

Zaključno dejanje papeževega pastoralnega obiska v Torinu je bil ogled, glasna meditacija in počastitev Svetega torinskega prta v tamkajšnji stolinici.

Sveti oče je pred to izredno ikono kleče premišljeval o njeni vsebini in pomenu kot Petrov naslednik v imenu vse Cerkve in vsega človeštva. V svoji meditaciji se je poglabljal v Skrivnost Velike sobote.


Na začetku meditacije je priklical v zavest evangeljska poročila Jezusovem pogrebu in kako je bil zavit v mrvaški prt, v katerem je ostal le dober dan in pol, ves tisti sobotni dan, ko je na zemlji vladal veliki molk in osamljenost, ker je Kralj spal. Bog je umrl v mesu in je odšel v predpekel. Toda Kristusova smrt, kot tudi Torinski prt, ima svojo negativno in pozitivno stran. Velika sobota je nikogaršnja zemlja, je čas med smrtjo in vstajenjem, je čas, ko je Kristus z nami delil ne le našo smrt, ampak tudi naše stanje v smrti. To je najbolj radikalna solidarnost z nami. Mrtev Kristus je na Veliko soboto z nami v naši največji osamljenosti, v našem umiranju, v našem stanju, ki je najbolj grozljivo. Hkrati pa v to, veliki strah vzbujajočo stvarnost smrti, prinaša svoj živi glas Boga, ki je že premagal smrt. Predpekel je napolnila Kristusova ljubezen. Tudi v največji temi našega človeškega življenja mi lahko slišimo glas, ki nas kliče in vabi, da nas povede iz teme smrti. Človek namreč živi iz dejstva, da je ljubljen in da lahko ljubi. In če je kraj smrti obiskala ljubezen, potem to pomeni, da je tudi tja prišlo življenje. In to je skrivnost Velike sobote in tudi skrivnost Svetega torinskega prta. Dragi prijatelji, vedno hvalimo Gospoda za njegovo zvesto in usmiljeno ljubezen. Od tega svetega kraja ponesimo v očeh podobo Svetega prta, ponesimo v srcu besedo ljubezni in hvalimo Boga za življenje polno vere, upanja in ljubezni, je zaključil sveti oče svojo meditacijo pred Svetim torinskim prtom.