Duhbovna misel za 3. velikonočno nedeljo: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te
imam rad
Evangelij pripoveduje o še enem prikazovanju Vstalega Jezusa učencem. Na čudovit način
preplete med seboj osebne spomine in splošne simbolične pomene. Zelo osebni spomin
izražajo naslednje podrobnosti: učenec, ki ga je Jezus ljubil je po čudežnem ulovu
takoj prepoznal Vstalega, Peter pa se je takoj za tem vrgel v jezero in s tem pokazal
svojo hitro in čustveno odzivanje. Število ujetih rib je bilo 153. Potem so skupaj
z Jezusom obedovali. Peter je trikrat izpovedal, da ima rad Jezusa, ta pa mu je napovedal
kakšne smrti bo umrl. Znotraj teh podrobnosti je celotna pripoved tudi zelo simbolična.
Metanje mrež v jezero izraža Jezusove besede: „Hodita za menoj in napravil vaju bom
za ribiča ljudi“ (Mt 4,18). V tistem času so poznali le 153 vrst rib. Omenjeno število
torej izraža, da smo vsi ljudje poklicani v Božje kraljestvo. Obed učencev z Vstalim
Jezusom je evharistija Cerkve. Petrova trojna izpoved pa je posledica njegove trojne
zatajitve. Temeljni pogoj za pravilno opravljanje kakršne koli službe ali služenja
v Cerkvi je izpoved ljubezni do Vstalega Gospoda Jezusa.
O čudežnem ulovu
rib je spregovoril že evangelist Luka (prim. Lk 5) na začetku Jezusovega javnega apostolskega
delovanja. Ulov je bil po celi noči neuspešnega prizadevanja tako obilen, da so se
mreže trgale. Takoj po tem znamenju so Peter, Jakob in Janez zapustili vse in začeli
hoditi za Jezusom. Jezus je učencem že večkrat dal jesti kruh in ribe. Večkrat jih
je tudi pomnožil, da je lahko nasitil množice. Učence je povabil naj to kar je sam
pomnožil potem oni razdelijo med ljudi in poberejo ostanke. Jezus se torej po vstajenju
učencem prikaže na enak način kakor je prej živel z njimi. Geste in dejanja, ki jih
uporablja, učenci že poznajo. Zato ga lahko prepoznajo in v vsej globini dojamejo
skrivnost v katero jih vabi.
Enako velja za zakramentalna znamenja cerkve.
Zakramenti so dogodki v katerih se pokaže Vstali Jezus, ki ga ne prepoznamo takoj,
ampak šele s časom in postopno. Počasi se v nas njegove dejanja in besede povežejo.
Oči našega srca počasi prepoznajo to kar je rekel in storil. Preplavi nas neizrekljivo
veselje. Ko obhajamo evharistijo lahko slišimo Vstalega Jezusa, ki vabi: „Pridite
jest!“ Nihče ga ne vpraša: „Kdo si?“, kajti vsi dobro vemo, da je Gospod, čeprav srce
lahko to le bledo in slabotno zaznava. Toda, če si upava, tako kot Peter po svoji
zatajitvi in nezvestobi do Jezusa, tudi midva po vseh najinih življenjskih ne zvestobah
slišati njegovo povabilo: „Ali me ljubiš?“, je tudi najino srce lahko ozdravljeno
in okrepljeno v njegovem veselju. Jezus vstali tudi tebi in meni želi dati svojo moč,
da bova v srcu sposobna sprejeti napoved zvestobe do zadnjega diha. Tako kot Peter,
tudi ti in jaz lahko pričujeva o njegovi zvestobi vsak trenutek, še posebej pa v zadnji
uri.
Pogovor med Jezusom in Petrom je poln različnih odtenkov. Jezus Petra
ne obsoja. Celo vnaprej mu je napovedal, da ga bo zatajil. Takoj ko se je to zgodilo
mu je odpustil, kajti vedel je, da Petrovo srce želi biti z Jezusom, čeprav ga strah
hoče od tega odvrniti.
Peter se ni opravičeval in delal lepega ali nedolžnega.
Ni iskal izgovorov za svojo zatajitev. Razjokal se je. Želel si je, da bi se z Jezusom
lahko še pogovoril. Želel mu je povedati, da ga ima rad. A do Jezusa ni mogel več
priti. Po vstajenju ima prvič spet priložnost, da se o svoji zatajitvi z Jezusom pogovori.
Jezus ga pozorno in spoštljivo povabi. Nanj se obrne šele potem, ko so skupaj jedli
in doživljali čudovito povezanost in zaupnost. Govori zelo umirjeno in pomirjujoče.
Petra je prevzet od te zaupnosti. Ne čuti se ogroženega in mirno odgovarja: »Da, Gospod,
ti veš, da te imam rad.« Tudi drugič mu Peter odvrne v miru: »Da, Gospod, ti veš,
da te imam rad.« Tretjič pa Petrov ton ni več isti. Doumel je. Postal je majhen. Spomnil
se je na trenutke, ko je Jezusa zatajil pred deklo in ostalimi. Spomnil se je joka
in še posebej Jezusovega pogleda. Zato zelo tiho in skoraj šepetajoče odgovori Jezusu:
»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Gospod, nisem vreden tvoje ljubezni
in tudi na svojo ljubezen ne morem ne vem kako računati, toda ti poznaš moje srce,
ti veš, da te ljubi. Ko nekdo ljubi, svojo ljubezen lahko izreče le jecljaje in šepetaje.
V njem ni več napuha in domišljavosti. V tej ljubezni je zajeto vse njegovo srce,
ker popolnoma zaupa, da ga bo drugi sprejel. Nič se ne napihuje in ne dela večjega
ali drugačnega kot je. Šele kadar je tvoja ali moja ljubezen takšna, sva sposobna
sprejeti Jezusovo nalogo oznanjevanja v njegovem imenu. “Pasi moje ovce!” Kakor Peter
sva lahko poslana k vsem, za vse lahko z odprtim srcem poskrbiva, kajti vsi in vsak
posebej pripadajo Vstalemu Gospodu. Naj te njegova ljubezen osvoji. Peter se je resnično
zanimal za druge zaradi Jezusove ljubezni. Živel je zato, da bi ga vsi spoznali in
v njem našli moč in počitek.