Duhovna misel za belo nedeljo:
Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!  

»Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«. Ta blagor je namenjen tebi in meni, draga poslušalka ali poslušalec. Vsi mi, ki smo se rodili po času apostolov, zaupamo temu, kar so oni videli. Ne domišljajva si, da bi se nama moralo zgoditi točno to, kar se je njim. Ni treba, da vidiva, ampak da verujeva. Živiva v času cerkve. Če hočeva videti, ne potrebujeva Svetega Duha. Če pa hočeva verovati, pa Jezusa Kristusa Živega in Vstalega ne moreva prepoznati drugače, kakor v moči Svetega Duha, ki nama ga je podaril s križa.

Povabim te, da počasi, korak za korakom skupaj prehodiva pripoved evangelista Janeza. Če sva poštena, si midva vstajenja v moči svoje pameti ne moreva niti od daleč predstavljati. Presega najino človeško dojemanje. Zato je v vseh pripovedih o vstajenju Jezus tisti, ki ima pobudo. On vstopi pri zaprtih vratih. Zaprta vrata so znamenje strahu, ki ga imajo apostoli v odnosu do sveta, ki jih sovraži. Prav ta zaprta vrata postanejo znamenje novega sveta, postanejo znamenje Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Od sedaj naprej lahko živiva v moči tega kraljestva.

Mir, ki ga podari Vstali Jezus je značilen za prihod Božjega kraljestva. Tega miru ne more nihče ukrasti. Nihče namreč od zunaj ne more doseči prostorja v katerem tvoje in moje srce najde življenje in moč. Nihče. V moči tega miru Jezus učence pošlje v svet. V moči tega miru jim podari Svetega Duha. Bog jim podari nedolžnost in mir, da so lahko z Njim. Ta mir potrjuje, da smo ljudje med seboj bratje in sestre. Prav to bratstvo in sestrstvo pa je znamenje, da je Bog navzoč in da smo ga mi prepoznali in priznali med nami. Jezus poudarja, da pošilja apostole na enak način, kakor je Bog Oče med nas poslal njega. „Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas“. To pomeni: Kakor je Oče Bog poslal mene Boga, tako jaz človek pošljem vas ljudi. Oče je poslal Sina zato, da bi se ta učlovečil in odrešil človeštvo. Hotel je, da vstopi v svet in vzame nase trpljenje. Sina ljubi. A ga pošlje, da se sooči s smrtjo. Tudi Jezus svojih apostolov ni poslal, da bi na svetu iskali užitke zase, ampak jih je poslal, da bi bili deležni bolečine, kakor jo je bil deležen sam. Oče Jezusa ljubi in ga kljub temu pošlje v trpljenje. Tudi Jezus ljubi učence, a jih pošlje v svet, da bi se soočili s trpljenjem. Zato pravi: „Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas. Pomeni: „Ko vas pustim, da trpite krivico s strani svojih preganjalcev, takrat vas ljubim z isto ljubeznijo, ki jo ima do mene Oče, ki je tudi mene poslal, da sem vzel nase neskončne bolečine“.

Ko apostol Tomaž sliši, da je ostalim apostolom prikazal Jezus, protestira. Pri tem očitno pretirava. A to ne zaradi premajhne vere, ampak zaradi prevelike želje. Z vsem svojim srcem si želi, da bi bil Jezus, za katerim je s takšnim navdušenjem hodil in si želel z njim tudi umreti (prim. Jn 11, 16; 14,5), resnično živ in ne neka prikazen, ki jih prihaja strašit skozi zaprta vrata. Še enega tako močnega razočaranja, kot je bila smrt a križu, ne bi uspel prenesti. V trenutku, ko se Jezus skozi zaprta vrata znova pojavi in ga povabi naj položi svojo roko v njegove rane in stran, Tomaž ne potrebuje več dokazov. Takoj ga prepozna. V trenutku ves in cel pade pred Jezusa in neskončno srečen izgovori: „Moj Gospod in moj Bog!“ Njegova izpoved je zaključek evangelija. Povzame vse, kar je bilo prej povedanega.

Apostoli so verovali in videli. Tomaž je veroval in videl. A Jezus kljub temu tebe in mene blagruje, če verujeva, ne da bi videla. Vir blagra je v veri, ne v gledanju. Srečna sva, če verujeva, ne če vidiva. Iz miru in blagoslova živiva, če verujeva, ne če vidiva. Vera je tista, ki najino srce odpre resničnemu življenju, ki ga tema v srcu ne more več premagati. Zato evangelist Janez zaključi: „da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu!”. To je zadnji cilj vere. Verujeva zato, da bi imela življenje. Isto življenje, ki ga živi Vstali in Živi Jezus. Tisto življenje, ki ga v nama prebudi Jezusov Sveti Duh. Njegov Duhu tudi tebe in mene usposablja, da živiva kot eno telo z njim. On je glava, midva pa njegova uda. Seveda je bilo treba tudi to, da so Tomaž in apostoli Njega tudi videli. Če ga ne bi videli, nama ne bi mogli pričevati o Njem. Midva lahko verujeva le na podlagi pričevanja. Ko pri maši skupaj z vsemi kristjani obhajava navzočnost Vstalega Jezusa, naju prav to potrjuje v veri in življenju iz njegovega Vstajenja. Tudi midva ne moreva zaradi svoje nevere protestirati dlje kot do evharistije. Pri obhajanju evharistije in v zakramentu bratstva in sestrstva do ljudi prepoznava Vstalega Jezusa in sva deležna njegove moči, novega življenja iz njegove moči, ne iz lastnih strahov. Še enkrat ti želim velikonočnega veselja.


Pripravil p. Viljem Lovše