Velika sobota: Začetek novega upanja

RIM (sobota, 3. april 2010, RV) – Jezusova grozovita smrt na križu, njegov pogreb in čas do nedeljskega jutra, so bili odrešenjski dogodki, ki v vseh pogledih presegajo vsako drugo smrt in pogreb. Evangeliji nam poročajo o vrsti dogodkov, ki potrjujejo doživetja prisotnih in izročilo Cerkve.

Najprej je tu dejstvo, da je Jezus hitro umrl na križu, tako, da se je Pilat čudil, ko so mu sporočili o njegovi smrti. Smrt na križu je bila mišljena kot dolgo in kruto umiranje. Kristus pa je hitro umrl, ker je bil poprej silovito bičan, kronan s trnovo krono, zasliševan in deležen vrste drugih grozot. Kristusov trpljenje na veliki petek pa ni pretreslo le jeruzalemskih žena, ampak tudi profesionalca smrti, rimskega stotnika, nato desnega razbojnika, trdosrčne Jude, ki so v strahu bežali s Kalvarije, najbolj pa najgloblje duše tistega časa, Jezusovo mater Marijo, učenca, ki ga je Jezus ljubil, potem judovska veljaka Nikodema, ki je prihajal k Jezusu na zaupne pogovore, bogatega Jožefa iz Arimateje in pobožne žene, ki so razmišljale, kako bi Učenika dostojno pokopale. Jezusova smrt ni obšla niti judovskega templja, kjer se je pregrinjalo pretrgalo na dvoje, in tako prenehalo biti znamenje ontološke ločenosti med zemeljsko danostjo in Božjo svetostjo. Jezusovo telo je grob in pokopališče, kamor so ga položili, spremenilo v vrt, kjer rastejo najlepše in izbrane rože.
Jezusova odrešilna smrt na križu je pomenila začetek dveh temeljnih drž med takratno in poznejšo judovsko duhovno, politično in narodno elito. Na eni strani so judovski veljaki, ki so Poncija Pilata prosili, naj ob grobu postavi stražo, da ne bi kdo ukradel Kristusovo mrtvo telo. Spomnili so se namreč, da je govoril, da bo tretji dan vstal od mrtvih. To njihovo dejanje ne odseva le velikih razprav v judovstvu o vstajenju od mrtvih, ki ga je stara zaveza napovedovala in je bilo tudi logično v duhu zaveze z Bogom in v duhu vsebine celotnega razodetja. Njihova prošnja Pilatu je bila zavestno vztrajanje v zelo ozkem razumevanju zaveze in razodetja. Ta odločitev je bila odpoved vsemu, kar je Jezus iz Nazareta učil in kar je napovedal. Poncij Pilat je kot pogan in vešč politik pravilno ocenil, da bo ugoditev prošnji judovskih veljakov le potrdila rimsko, pogansko nadvlado nad izvoljenim ljudstvom. S tem dejanjem se je judovsko vodstvo odpovedalo duhovnemu počelu avtoritete in oblasti in je ostalo praktično na poganski ravni.

Po drugi strani pa ne preseneča prisotnost pri pogrebu dveh judovskih veljakov, Nikodema in Jožefa iz Arimateje. Ta nista prišla na pogreb le iz spoštovanja do pokojnika. Ni ju vodila želja, da bi s svojo prisotnostjo v sebi in v prisotnih potrdila spoštovanje do vsega dobrega, kar je pokojni Kristus v življenju storil, bil in učil. Njuna prisotnost je bila veliko več, je bila prisotnost tistih, ki so v nasilno ubitem Jezusu iz Nazareta videli pravega Mesijo, ki ga je vsa judovska zgodovina napovedovala in pričakovala. Njuna prisotnost ob Jezusovem grobu je bila prisotnost prvih članov Cerkve iz judovstva. Za njiju Jezusova smrt ni bila običajno slovo s tega sveta. Vedela sta, da ni mogel dokončno umreti, ker je bil Božji maziljenec. To pa pomeni, da sta v srcu želela biti s Kristusom, ki je že s svojo smrtjo dokazal, da je močnejši od smrti. V tem pogledu sta bila zares pobožna Juda, odprta za velika Božja dela. Velika sobota zanju ni bila prvi dan žalovanja, ampak začetek novega upanja, ki je klilo iz tolikih doživetij z Jezusom iz Nazareta.


Pripravil: p. Janez Sraka