Duhovna misel za praznik Gospodovega vstajenja Gospod je vstal, zares je vstal!
Vstopni spev velike sobote naju uvede v skrivnost Jezusovega vstajenja. Skrivnost
namreč kot povabilo, da sva tudi midva deležna sožitja z Bogom, in ne nekaj kar ni
mogoče razumeti. Takole pravi: »Kristus je bil za nas pokoren do smrti na križu. Zato
ga je Bog povzdignil in mu dal ime, ki je nad vsemi imeni«. Velikonočna hvalnica prepeva:
»Gospod razlij na svojo cerkev tvoje velikonočno veselje, vse prerojene v krstu pridruži
svoji zmagi«. Resnično in trdno veselje je lahko le velikonočno veselje. A ne le zato,
ker je posledica velikonočnih dogodkov, ki dajejo srcu gotovost in neizpodbitne razloge,
da se spet lahko veseli, ampak tudi zato, ker je to veselje tesno povezano z dramo,
naporom in zvestobo ljubezni, ki nama razodene skrivnost življenja in se s tem ko
nama pokaže moč intimnosti z Očetom, avtorjem življenja, tudi razodeva. Midva doživiva
veselje v odpuščanju, ki nama ga Jezus podarja: »Ti Kristus si naše odpuščanje. Pomagaj
mi, da se bom vsak trenutek znal obleči s Teboj in me tako ne bo obvladal moj občutek
bede, ki ga doživljam v odnosu in gledanju nase. Ozdravi me s tvojimi ranami. Naj
diham in živim od tvojega pogleda na Očeta. Skrij me v svoje rane. Naj občutek malodušja
ne premaga v mojem srcu tvoje veličine. Dovoli mi vstopiti v tvoje srce. Naj se ovijem
s tvojo dobrotljivostjo. Ko se konča groza noči, naj me prerodi jutro tvoje navzočnosti.«
Pripoved
o Jezusovem vstajenju, kakor ga je zapisal Janez v 20 poglavju, skriva v sebi izredno
teološko bogastvo. Preveva ga izredno močna napetost. To čutiva zato, ker se približujeva
meji med tem in drugim svetom. Prve besede razdelijo čas in celotno poglavje, ki pripoveduje
o dogodkih vstajenjskega dne, na prvi in osmi dan. Ob zori sva povabljena pred prazen
grob (20,1-10); zjutraj se Jezus prikaže Mariji Magdaleni (20,11-18); proti večeru
učencem (20,19-23) in za zaključek osmega dne, se prikaže še nevernemu Tomažu (20,24-29).
Na koncu poglavja Janez spet ponovi cilj in smisel evangelija (20,30-31).
Na
prvi dan v tednu je čas v katerem se vse kar je bilo do sedaj storjeno in se je zgodilo
pokaže kakor nekaj novega. Prva, ki nas vodi v to novost je Marija Magdalena. Janez
namreč pri pokopu Jezusovega trupla ne omenja žena, tako kot sinoptični evangeliji.
Mešanico mire in aloe sta prinesla Nikodem in Jožef iz Arimateje. Sinoptiki pripovedujejo,
da so ob zori h grobu prišle žene, da bi dokončale maziljenje Jezusovega telesa. Janez
vse to spusti. Govori le o Mariji Magdaleni in o njenih globokih in notranjih razlogih,
ki so jo prinesli h grobu. Ona doživlja tesnobo in obupen občutek odsotnosti. Zanjo
je Gospod odsoten. Ne more ga čutiti drugače. Ker prva vidi, da je kamen od groba
odvaljen, teče k učencem in jim to pove. »Gospoda so odnesli in ne vem kam so ga položili«.
Tesnoba zaradi odsotnosti preraste v tesnobo zaradi negotovosti. Janez govori o odvaljenem
kamnu od groba zato, da bi poudaril, da je na dan vstajenja odstranjena zadnja ovira,
da ne vidimo, kakor bo potem rekel, da je Janez vstopil v grob, videl in veroval.
To so izredne besede. Videl je in veroval. Prav to nama šepeta današnji evangelij
kot prošnjo, da bi tudi midva rasla v spoznavanju skrivnosti in prišla do razumevanja
vstajenja, ki se počasi in po malem razodeva, da bi tudi ti in jaz videla in verovala,
Toda!
Kaj je Janez videl, da je lahko veroval? Do gledanja gotovo ni prišel
po logičnem sklepanju in premisleku. Gre za bliskovito zaznavo v kateri v trenutku
dojameva dogodek in vse to kar je bilo pred njim, vse Besede iz SP, ki so o tem govorile.
Ne gre za razumsko razumevanje. Gre za sprejem razodetja, ki nama vse razsvetli in
dobi globok smisel. Ali si midva lahko predstavljava kako in zakaj je učenec, ki ga
je Jezus ljubil, ob vstopu v grob videl in veroval? Razlagalci so poskušali odkriti
kaj je Janeza v grobu privedlo do tega, da je veroval. Videl naj bi povoje in mrliški
prt posebej zložen. A kakor koli že razlagamo, ostaja dejstvo, da je bilo Jezusovo
vstajenje za njegove učence popolnoma nepredstavljiv dogodek. Izkustvo praznega groba
postavi dojemanje Božje skrivnosti v prav posebno luč in človeku odpre dostop do večnega
časa sredi katerega lahko dojame zgodovino in dogodke, ki so prežeti s svetlobo Kristusovega
vstalega telesa in v pričakovanju, da njegov sijaj napolni tudi tvoje in moje oči
in srce.
Velikonočno voščilo se nanaša prav na dar luči, ki prevzame tvoje
in moje oči in srce. Omogoča nama, da lahko zaživiva v Njegovi navzočnosti, ki naju
potegne za seboj v življenje iz Očetove ljubezni in iz zaupanja v Njegovo obljubo.
Gospod je vstal. Zares je vstal.