Duhovna misel za praznik Gospodovega vstajenja
Gospod je vstal, zares je vstal!

Vstopni spev velike sobote naju uvede v skrivnost Jezusovega vstajenja. Skrivnost namreč kot povabilo, da sva tudi midva deležna sožitja z Bogom, in ne nekaj kar ni mogoče razumeti. Takole pravi: »Kristus je bil za nas pokoren do smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil in mu dal ime, ki je nad vsemi imeni«. Velikonočna hvalnica prepeva: »Gospod razlij na svojo cerkev tvoje velikonočno veselje, vse prerojene v krstu pridruži svoji zmagi«. Resnično in trdno veselje je lahko le velikonočno veselje. A ne le zato, ker je posledica velikonočnih dogodkov, ki dajejo srcu gotovost in neizpodbitne razloge, da se spet lahko veseli, ampak tudi zato, ker je to veselje tesno povezano z dramo, naporom in zvestobo ljubezni, ki nama razodene skrivnost življenja in se s tem ko nama pokaže moč intimnosti z Očetom, avtorjem življenja, tudi razodeva. Midva doživiva veselje v odpuščanju, ki nama ga Jezus podarja: »Ti Kristus si naše odpuščanje. Pomagaj mi, da se bom vsak trenutek znal obleči s Teboj in me tako ne bo obvladal moj občutek bede, ki ga doživljam v odnosu in gledanju nase. Ozdravi me s tvojimi ranami. Naj diham in živim od tvojega pogleda na Očeta. Skrij me v svoje rane. Naj občutek malodušja ne premaga v mojem srcu tvoje veličine. Dovoli mi vstopiti v tvoje srce. Naj se ovijem s tvojo dobrotljivostjo. Ko se konča groza noči, naj me prerodi jutro tvoje navzočnosti.«

Pripoved o Jezusovem vstajenju, kakor ga je zapisal Janez v 20 poglavju, skriva v sebi izredno teološko bogastvo. Preveva ga izredno močna napetost. To čutiva zato, ker se približujeva meji med tem in drugim svetom. Prve besede razdelijo čas in celotno poglavje, ki pripoveduje o dogodkih vstajenjskega dne, na prvi in osmi dan. Ob zori sva povabljena pred prazen grob (20,1-10); zjutraj se Jezus prikaže Mariji Magdaleni (20,11-18); proti večeru učencem (20,19-23) in za zaključek osmega dne, se prikaže še nevernemu Tomažu (20,24-29). Na koncu poglavja Janez spet ponovi cilj in smisel evangelija (20,30-31).

Na prvi dan v tednu je čas v katerem se vse kar je bilo do sedaj storjeno in se je zgodilo pokaže kakor nekaj novega. Prva, ki nas vodi v to novost je Marija Magdalena. Janez namreč pri pokopu Jezusovega trupla ne omenja žena, tako kot sinoptični evangeliji. Mešanico mire in aloe sta prinesla Nikodem in Jožef iz Arimateje. Sinoptiki pripovedujejo, da so ob zori h grobu prišle žene, da bi dokončale maziljenje Jezusovega telesa. Janez vse to spusti. Govori le o Mariji Magdaleni in o njenih globokih in notranjih razlogih, ki so jo prinesli h grobu. Ona doživlja tesnobo in obupen občutek odsotnosti. Zanjo je Gospod odsoten. Ne more ga čutiti drugače. Ker prva vidi, da je kamen od groba odvaljen, teče k učencem in jim to pove. »Gospoda so odnesli in ne vem kam so ga položili«. Tesnoba zaradi odsotnosti preraste v tesnobo zaradi negotovosti. Janez govori o odvaljenem kamnu od groba zato, da bi poudaril, da je na dan vstajenja odstranjena zadnja ovira, da ne vidimo, kakor bo potem rekel, da je Janez vstopil v grob, videl in veroval. To so izredne besede. Videl je in veroval. Prav to nama šepeta današnji evangelij kot prošnjo, da bi tudi midva rasla v spoznavanju skrivnosti in prišla do razumevanja vstajenja, ki se počasi in po malem razodeva, da bi tudi ti in jaz videla in verovala, Toda!

Kaj je Janez videl, da je lahko veroval? Do gledanja gotovo ni prišel po logičnem sklepanju in premisleku. Gre za bliskovito zaznavo v kateri v trenutku dojameva dogodek in vse to kar je bilo pred njim, vse Besede iz SP, ki so o tem govorile. Ne gre za razumsko razumevanje. Gre za sprejem razodetja, ki nama vse razsvetli in dobi globok smisel. Ali si midva lahko predstavljava kako in zakaj je učenec, ki ga je Jezus ljubil, ob vstopu v grob videl in veroval? Razlagalci so poskušali odkriti kaj je Janeza v grobu privedlo do tega, da je veroval. Videl naj bi povoje in mrliški prt posebej zložen. A kakor koli že razlagamo, ostaja dejstvo, da je bilo Jezusovo vstajenje za njegove učence popolnoma nepredstavljiv dogodek. Izkustvo praznega groba postavi dojemanje Božje skrivnosti v prav posebno luč in človeku odpre dostop do večnega časa sredi katerega lahko dojame zgodovino in dogodke, ki so prežeti s svetlobo Kristusovega vstalega telesa in v pričakovanju, da njegov sijaj napolni tudi tvoje in moje oči in srce.

Velikonočno voščilo se nanaša prav na dar luči, ki prevzame tvoje in moje oči in srce. Omogoča nama, da lahko zaživiva v Njegovi navzočnosti, ki naju potegne za seboj v življenje iz Očetove ljubezni in iz zaupanja v Njegovo obljubo. Gospod je vstal. Zares je vstal.


Pripravil: p. Viljem Lovše