P. Raniero Cantalamessa v tretji postni pridigi: Cerkev potrebuje notranje očiščenje
VATIKAN (sobota, 27. marec 2010, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa
je včeraj dopoldne v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu imel tretjo in tako tudi
zadnjo postno pridigo za svetega očeta Benedikta XVI. in Rimsko kurijo. Letošnje postne
pridige so bile v duhu leta duhovništva posvečene duhovniški službi in vlogi duhovnika,
današnjo pa je papeški pridigar posvetil vprašanju skušnjav, s katerimi se lahko sreča
duhovnik in ki ga lahko privedejo tudi v krizo. Znotraj Cerkve obstaja nujna potreba
po očiščenju, začenši pri duhovščini, kakor kažejo tudi sedanji žalostni dogodki,
je dejal p. Cantalamessa in nadaljeval, da zaradi poniževanja svojih duhovnikov in
žalosti svoje Cerkve, Jezus trpi bolj od nas. To trpljenje dopušča zato, ker pozna
dobro, ki iz njega izvira in ki za Cerkev pomeni še večje očiščenje.
P. Cantalamessa
se je med drugim spregovoril o duhovnikovi zvestobi in izpostavil dvojni pomen izraza
zvestoba: kot stalnost, vztrajnost ter kot vdanost, poštenost, spodobnost, kar so
specifične lastnosti duhovnika. Tej zvestobi pa se zoperstavljajo izdajstvo zaupanja
v Cerkev in v Kristusa, dvojno življenje, neizpolnjevanje dolžnosti, ki pripadajo
stanu, predvsem z ozirom na celibat in čistost. Iz sedanjih žalostnih dogodkov vemo,
koliko škode lahko nezvestoba te vrste povzroči Cerkvi in dušam, je dejal p. Cantalamessa
in dodal, da gre za najtežjo preizkušnjo, s katero se Cerkev v tem trenutku sooča.
Kot razloge za krizo duhovniške službe je opozoril na mlačnost vere, pomanjkanje
gorečnosti in apostolska lenoba, škandali, ki jih sprožijo nekateri duhovniki, pa
Cerkev še bolj oslabi, je dejal p. Cantalamessa in izpostavil nenehen klic k spreobrnjenju.
Vendar pa se ne sme posploševati, je opozoril, kajti Cerkev je danes bogata tudi z
mnogimi svetimi duhovniki, ki tiho izpolnjujejo svoje dolžnosti. V nadaljevanju je
še opozoril na nevarnost pretiranega ukvarjanja z denarjem in težnjo po lagodnem življenju,
namesto da bi glavna skrb duhovnika bile duše. Pri tem je spomnil na sv. Terezijo
Avilsko, ki v svojih zapisih priznava, da se je v nekem obdobju pretirano ukvarjala
s stvarmi tega sveta, kar jo je privedlo do globoke nesrečnosti, pri čemer karmeličanska
svetnica izpostavlja, da je to tudi razlog nezadovoljstva in neizpolnjenosti mnogih
duhovnikov.
Moramo biti vzor čredi in ne gospodarji vere, je izpostavil p.
Cantalamessa. V nas, duhovnikih, Jezus ne trka, da vi vstopil, temveč, da bi stopil
ven. S krstom smo prejeli Svetega Duha, a lahko se zgodi, da ta Sveti Duh ostane ujet
in zazidan v srcu, ne da bi se razlil in duhovnika prepojil z močjo, dejanji in čustvi
osebe. P. Cantalamessa je ob koncu izpostavi, da je v tem trenutku potreben sunek
upanja. Če Jezus dopusti trpljenje duhovnikov in Cerkve, je to zato, ker pozna dobro,
ki iz njega izvira in ki bo Cerkev privedlo do še večje čistosti. Jezus je besede
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek, najprej
povedal svojim apostolom in jih torej govori vsakemu duhovniku v današnjem času.