Duhovna misel za cvetno nedeljo Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja
vere
Z bogoslužjem cvetne nedelje začenjamo praznovanje velikonočnega velikega tedna. V
njem bomo spremljali Jezusa na njegovi poti trpljenja. Tesnoba, bolečina, zmeda. Sredi
teh občutkov se bomo učili solidarnosti z Jezusom, ki je svoje življenje zaobljubil
Božji solidarnosti z grešniki. V velikonočne dogodke nas uvaja čustvo veselja in skoraj
euforije. Jezus slovesno vstopi v Jeruzalem in vsi ga pozdravljajo ter mu vzklikajo.
Tudi učenci. Te euforičnosti bo zelo hitro konec. Umaknila se bo strahu, sramoti,
zmedi, izdajstvu in obsojanju. Ko bo vse dopolnjeno, ko se bo zdelo vse dokončno izbrisano
v tišini in pozabi smrti, se bo spet oglasil klic veselja. Na velikonočno nedeljo.
A tokrat brez vsakršne euforije, kakor popolnoma nepredvidena preobrazba. To bo klic
veselja, ki gre skozi smrt, jo vzame nase, jo osvobodi njenih posvetnih meja in jo
odpre sijaju Božje skrivnosti.
Luka pripoveduje, da je Jezus v svojem javnem
delovanju ves čas ciljal na to, da na koncu pride v Jeruzalem. Sedaj je na njegovih
vratih. Vstopil bo, ker ve, da je prišla njegova ura. Nič več se ne umakne pred radostnim
vzklikanjem učencev. Oni si verjetno predstavljajo nekaj drugega. Ne tega kar ima
v mislih Jezus. A kljub temu poudarjajo, da je Jezus mesija in osvoboditelj, Božji
poslanec za svoje ljudstvo, Božji blagoslov za vse. Kakor hitro se procesija konča
in začne evharistija se vzdušje globoko spremeni. Takrat pridejo na dan Jezusove misli,
tiste, ki jih učenci niso mogli brati. Na dan pridejo Božje misli o Sinu, ki je prišel
vsem pokazat Očetovo Božjo ljubezen do ljudi.
Glavna mašna prošnja nas uvede
v stvarnost: »Vsemogočni večni Bog, po tvoji volji se je tvoj Sin, naš odrešenik,
učlovečil in šel v smrt na križu, da bi nam bil v zgled ponižnosti. Iz njegovega trpljenja
naj se učimo velikodušnosti in se veselimo vstajenja z njim.« V teh besedah ni niti
sledu o veselju in radosti slovesne procesije vhoda v Jeruzalem. Preberemo tretji
spev o Gospodovem služabniku iz preroka Izaije: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim,
ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival
pred sramotenjem in pljunki.« Psalm 22 dodaja: »Prebôdli so mi roke in noge, vse svoje
kosti lahko preštejem. Oni pa me gledajo, pasejo oči na meni. Razdeljujejo si moja
oblačila in za mojo suknjo žrebajo.« Te besede so bile izrečene več stoletij pred
Jezusom. Njegovo trpljenje opisujejo da najmanjše podrobnosti. Neverjetno. Sveti Pavel
se pridruži zahvali za to ljubeče Božje trpljenje za ljudi in doda: »sam sebe je izničil,
tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor
človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu.«
Takoj za tem slovesno beremo evangeljsko pripoved o Jezusovem trpljenju.
Cerkev
vabi naj usmerimo svoj pogled na takšnega Jezusa, v vsej njegovi človeški in zgodovinski
trdnosti, v vsej njegovi moči, da v zgodovini pokaže kako močno Bog ljubi ljudi in
kako smo mu dragoceni. Cerkev vabi, da vidimo kako močno nam lahko Jezus spremeni
življenje, če ga živimo znotraj in iz moči njegove ljubezni. Na to nas čudovito spominja
pismo Hebrejcem: »Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi
veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega
prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje,
da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali« (Heb 12,2-3).
Jezus, ki
nam ga bogoslužje kaže kot vzor, je zelo ponižan Jezus, ki je postal človek. A on
ni vzor človeškega trpljenja. On je naš vzor kako lahko uresničimo svojo poklicanost
v človeškost. Če hočemo svojo človeškost živeti v vseh njenih razsežnostih in možnostih,
ne moremo mimo njega. On je razkril vso lepoto te človeškosti, tako da je ostal zvest
občestvu z Bogom, kot človek in kot Bog v sožitju z ljudmi. Njegova lepota in največja
človeškost se pokaže prav v trenutku v katerem spačen od bolečin in pohojen, ne zanika
zaveze z Bogom in zase in za nas vse odpre obljubo življenja, ki mu smrt ne more več
do živega. Prav ta njegova lepota poraja upanje, upanje, katerega današnji svet, tako
kot svet vseh časov, strašno in nujno potrebuje. Kaj pa pomeni tebi? Koga pa ti potrebuješ,
da bi zaživel svojo poklicanost v človeškost?