Papeževa poslanica za 16. svetovni dan misijonov: Biti krščen pomeni biti pričevalec evangelija

VATIKAN (četrtek, 25. marec 2010, RV) – V Vatikanu so danes objavili papeževo poslanico za 16. svetovni dan misijonov, ki ga bomo obhajali 24. oktobra. Na začetku sporočila papež povabi vse člane Cerkve, naj bo svetovni dan misijonov priložnost, da ponovno premislimo, kako dati oznanjevalnemu poslanstvu Cerkve močnejši poudarek v rednem dušnem pastirstvu: pri obhajanju bogoslužja, katehezah, karitativni in kulturni dejavnosti. Ko vse to vršimo, nas Kristus vabi k mizi Božje besede in evharistiji, da bi okusili njegovo prisotnost in vedno bolj postajali eno z Njim. Vemo namreč, da samo po srečanju z Božjo ljubeznijo, ki spreminja naše bivanje, lahko živimo v skupnosti z Bogom in med seboj. V ta namen sveti oče zelo priporoča molitev rožnega venca, ker nas ta molitev uvaja v motrenje Božje ljubezni do človeštva.

V nadaljevanju poslanice papež naniza več izhodišč, kako razumeti misjonsko poslanstvo Cerkve in kako to poslanstvo izvrševati v našem času. Kot prvo izhodišče sveti oče navede prošnjo nekaterih Grkov, ki so prišli v Jeruzalem za velikonočne praznike v času Jezusovega delovanja. Ko so med bivanjem v svetem mestu slišali o Jezusovem delovanju, so rekli apostolu Filipu, da bi tudi oni radi videli Jezusa. Ta prošnja odmeva tudi v našem času in je Cerkev, ki je po svoji naravi misijonarska, ne more preslišati, piše sveti oče. Podobna prošnja naših sodobnikov nas vabi, da postanemo še večji pobudniki novega življenja, ki ga tvorijo pristni medčloveški odnosi v skupnostih, ki temeljijo na evangeliju.

Po krstu je vsak kristjan poklican v misijonsko poslanstvo, ki je najprej oznanjevanje evangelija, nato pa ustvarjanje krščanske skupnosti v moči evharistije. Cerkev je namreč v Kristusu kot zakrament, znamenje in sredstvo notranje povezanosti z Bogom in edinosti celotnega človeškega rodu, kot uči drugi vatikanski koncil. Svetovni dan misijonov nas vabi, da razširimo naš pogled in srce na ogromna misijonska prostranstva in se v sebi čutimo kot nosilci prizadevanj Cerkve v uresničevanju tega velikanskega poslanstva.