Duhovna misel za peto postno nedeljo
Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in od slej ne greši več.

Žena, ki jo privedejo pred Jezusa razjarjeni ljudje, da bi jo kamenjali, je doživela, da so za njo vohunili, da so jo razkrinkali, vlekli za seboj kot cunjo, ji grozili, jo obsojali, se ji posmehovali in jo potem vrgli pred Jezusa, ki ji je podaril odpuščanje. Ona bi po vsem tem kar je doživela lahko z vso iskrenostjo in močjo izrekla besede psalma: Velike reči je Gospod za nas storil, vsi smo bili zato veseli! Prav znotraj tega veselja, se tvojemu in mojemu srcu odpre popolnoma nov prostor intimnosti in zaupnosti z Bogom. O tej novosti govori prerok Izaija: »Glejte, nekaj novega bom narédil, zdaj klije, mar ne opazite?« Novi prostor je prostor ponovno odkritega dostojanstva, ki ga začutiva iz spoštljivega in ljubečega Jezusovega glasu. On naju sprejema v dobrotljivi zaupnosti in od znotraj ozdravlja z besedami: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in od slej ne greši več!«

V glavni prošnji pri maši molimo: »Gospod naš Bog, tvoj Sin se je iz ljubezni do ljudi izročil v smrt. Pomagaj nam, da bomo v taki ljubezni tudi mi zvesto hodili za njim.« Na začetku po odpuščanju svojih grehov še nismo sposobni čutiti ljubezni, ki nam je podarjena. Vse ostaja dokaj nejasno. A takoj pride na dan občutek ponovno najdenega dostojanstva. Ko smo pred Jezusom ostane vse kar smo slabega storili zapisano v prah. Le zlo, ki smo ga priznali in zanj nismo iskali opravičila, ostaja zapisano v prahu. Zlo pa, ki ga nismo priznali in ga izrazili, zlo, ki ga še naprej skrivamo, ostane v srcu in onemogoča, da bi odkrila Božjo dobroto.

Vsi tisti, ki ženo obsojajo, morajo oditi, ker v resnici niso tako neumni, da bi si predstavljali, da so brez greha. Morda niso imeli tistega greha zaradi katerega so obsojali ženo, imeli pa so druge grehe. A v tem dogodku niso doživeli Božje dobrote, zato ker so skrivali svoje zlo pred seboj in drugimi, Božje dobrote niso bili sposobni sprejeti in so drug za drugim odšli stran od Jezusa in žene. Le žena, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, ni mogla ničesar skriti. Ona ostane pred Jezusom. Nič se ne opravičuje. Nič ne zahteva. V Jezusovi dobroti znova najde dostojanstvo svojega srca. Ko smo v svojem dostojanstvu in dobroti enkrat potrjeni, prične srce čutiti ljubezen, ki se nas je dotaknila. Začnemo čutiti željo, da bi tej ljubezni odgovorili in vse svoje življenje oblikovali po njej in v njej.

Prav takšno izkušnjo opisuje apostol Pavel v svojem pismu Filipljanom: »za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda… da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, … vendar pa se trudim, da bi to osvójil, ker je tudi mene osvójil Kristus Jezus… pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj”.

Pred ljubeznijo, za katero molimo naj napolni naše življenje, ima vse za izgubo. Ne moremo, da ne bi težili tja odkoder nam je prišel občutek lastnega dostojanstva in smo odkrili Božjo dobrohotnost do ljudi. Nič več se ne moreva zapirati v svojo preteklost, ki je ostala zapisana v prahu. Gledaš v Božjo prihodnost, ki prihaja k tebi in si je deležen takrat, ko skupaj z njim deliš njegov načrt dobrote in odrešenja za vse ljudi.

Edina prevara, ki se še lahko naseli v gube naše duše je pozaba. Pozabimo svoj greh in tako nismo več solidarni z svojimi brati in sestrami grešniki. Znamenje, da sem pozabil na svoj greh je vsak trenutek, ko se začnem braniti pred svojimi brati in sestrami, in od Boga zahtevam stvari, ki so proti bratom in sestram. To pomeni, da začenjam imeti Božjo dobroto za svojo pravico. Izgubil sem vso globino zaupljivosti v kateri sem bil Božje dobrote deležen.

Sv. Ciprijan naju v svoji razlagi k Očenašu spominja, da v prošnji »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, ne prosiva najprej za velikodušnost, da bi bila sposobna odpuščati, ampak prosiva najprej za zavest, da sva grešnika in sama potrebna božjega usmiljenja. Ko se čutiva grešnika si ne pripisujeva pravic in Bogu ne postavljava zahtev. Tako lahko močno doživiva lepoto Božjega odpuščanja, kajti solidarna sva z vsemi brati in sestrami, nimava nobenih razlogov, da bi zase zahtevala posebne pravice v odnosu do njih. Zaradi tega se od drugih iz nobenega razloga ne ločiva. S tem pa ostajava v Božji ljubezni do ljudi. V tem je vir sreče in notranje moči, ki daje življenju lepoto in radost.


Pripravil: p. Viljem Lovše