Papež pred opoldansko molitvijo: Vrzimo se v Očetov objem in dopustimo, da nas njegova usmiljena ljubezen prerodi.

VATIKAN (nedelja, 14. marec 2010, RV) – Tudi danes se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu zbralo veliko vernikov in romarjev, da bi skupaj s svetim očetom očetom molili Angel Gospodov. Papež Benedikt XVI. je na začetku svojega nagovora pred opoldansko molitvijo dejal, da na četrto postno nedeljo beremo odlomek iz evangelija po Luku o očetu in dveh sinovih, znan tudi kot prilika o izgubljenem sinu. Ta stran Lukovega evangelija je vrhunec duhovne literature vseh časov. Kaj bi bila naša kultura, umetnost in bolj na splošno naša civilizacija brez razodetja, da je Bog Oče, poln usmiljenja? Ta prilika nas vedno gane, kadar jo beremo ali poslušamo, in v nas prebuja vedno nove vsebine. Predvsem pa ima to besedilo moč, da nam govori o Bogu, nam odkriva njegovo obličje, ali bolje, njegovo srce. Potem, ko nam je Jezus govorilo o usmiljenem Očetu, stvari več niso kot poprej, sedaj namreč Boga poznamo. On je naš Oče, ki nas je iz ljubezni ustvaril svobodne in obdarjene z vestjo, ki trpi, kadar se pogubljamo in praznuje, kadar se vračamo. Zato se odnos z Očetom gradi kot zgodovina, podobno kot se dogaja vsakemu otroku v odnosu s svojimi starši. Otrok je na začetku odvisen od staršev, nato zahteva svojo samostojnost in končno, če se dobro razvija, dospe do zdravega odnosa, ki temelji na hvaležnosti in pristni ljubezni.

V teh stopnjah človekovega zorenja lahko tudi beremo človekovo pot v odnosu z Bogom. Tu namreč obstaja stopnja otroštva. To je vernost, ki jo spodbuja potreba, pa tudi odvisnost. Bolj ko človek odrašča in se uveljavlja, se želi otresti podrejenosti in hoče postati svoboden, odrasel, sposoben, da sam ureja zadeve, se samostojno odloča in pri tem tudi pomisli, da bi lahko stvari urejal brez Boga. Ta stopnja odnosa z Bogom je zelo kočljiva, lahko namreč vodi v ateizem, toda tudi taka drža pogosto skriva željo odkriti pravo Božje obličje, je dejal papež. Na našo srečo, Bog nam nikoli ne odreče svoje zvestobe, tudi takrat ne, ko se od njega oddaljimo, se pogubljamo, On nas naprej spremlja s svojo ljubeznijo, odpušča naše zmote in nas nepretrgoma nagovarja v naši vesti, da bi nas priklical k sebi. V priliki se sinova obnašata na nasprotujoči si način. Mlajši sin gre od doma in se pogreza v vedno večjo bedo. Starejši ostane doma, toda tudi on ima nezreli odnos z Očetom. Ko se namreč mlajši brat vrne, se starejši tega ne razveseli kot Oče, ampak se naravnost razjezi in noče vstopiti v hišo. Starejši je upornik, mlajši pa je ostal na ravni otroške pokorščine, je razlagal sveti oče. Obe obliki odnosa se presežeta samo z izkušnjo usmiljenja. Samo kadar izkusimo odpuščanje, kadar odkrijemo, da nas kdo ljubi z zastonjsko ljubeznijo, ki je večja kot naša revščina, pa tudi večja od naše pravičnosti, takrat končno vstopimo v resnično sinovski in svoboden odnos z Bogom.
  Dragi prijatelji, premišljujmo to priliko, je pozval papež. Ogledujmo se v obeh sinovih, predvsem pa motrimo Očetovo srce. Vrzimo se mu v objem in pustimo, da nas njegova usmiljena ljubezen prerodi. Pri tem naj nam pomaga Devica Marija, ki je Mati usmiljenja, je zaključil sveti oče svoj nagovor pred molitvijo Angel Gospodov.