Ob letu duhovništva: Arški župnik: Hočem vam pokazati, kako nas
je Jezus ljubil, ko je ustanovil zakrament ljubezni – evharistijo.
Obhajanje evharistije je gotovo eno ključnih duhovniških opravil tudi zato, ker povzema
vsa ostala opravila in je njihov vrhunec, kot uči drugi vatikanski koncil. Tega dejstva
se je na svetniški način zavedal tudi sv. Janez Marija Vianej, ki je o evharistiji
pogosto govoril. V eni od svojih pridig je razvijal misel, da sta v evharistiji na
poseben način prisotni Božja moč in ljubezen. Takole pravi:
Ali lahko
najdemo v naši sveti veri bolj dragocen trenutek, bolj srečno okoliščino kot
je ura, ko je Jezus ustanovil častitljiv oltarni Zakrament? Ne, dragi bratje, drugega
trenutka ni, kajti le ta dogodek nas spominja na neizmerno Božjo ljubezen do ljudi,
ki jih je ustvaril. Res je, da se v vseh ustvarjenih stvareh kažejo njegove
neskončne popolnosti. Ko je ustvaril svet, je zasijala veličina njegove moči, ko vlada
neskončnemu stvarstvu dokazuje, kako neizmerna je njegova modrost. Tukaj
lahko rečemo s psalmistom: »Kako veliko je tvojih del, o Gospod! Vsa si naredil
z modrostjo, zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij« (Ps 104, 24). Toda v tem velikem
Zakramentu ljubezni Bog ne kaže le svoje moči in modrosti, ampak neskončno
ljubezen svojega srca do nas ljudi. Hočem vam pokazati, kako
nas je Jezus ljubil, ko je ustanovil zakrament Ljubezni, Evharistijo, da bi v nas
navdihnil spoštovanje in veliko ljubezen do Njega v častitljivem zakramentu Evharistije.
V Vianejevem opisu evharistije ni pesniške romantičnosti, ne plehke osladnosti
in tudi ne čustvenosti. Arški župnik ustanovitev evharistije povezuje s stvarjenjem
stvarstva in pri tem spomni na neskončno Božjo moč in modrost. Primerjavo pa nadaljuje
s trditvijo, da je Bog v Jezusu Kristusu ob ustanovitvi evharistije pokazal vso neskončno
ljubezen svojega srca do nas ljudi. Primerjava med Božjo močjo in modrostjo na eni
strani in neskončno ljubeznijo Božjega srca do nas na drugi, je za arškega župnika
le izhodišče za spodbudo za našo ljubezen od Evharističnega Jezusa in do Boga Očeta.
Že
iz tega lahko zaključimo, da je arški župnik imel svetopisemski in pristno teološki
odnos do evharistije. Vanjo se je poglabljal v luči razodetja in cerkvenega nauka
o svetem oltarskem zakramentu. Njegova osrednja skrb je bila, da bi v luči in obsegu
razodetja in teologije zakramentov odgovoril na Božjo ljubezen do nas. Zato je že
najmanjšo ustvarjeno stvar gledal v luči Božje moči in modrosti, da bi lahko pravilno
zaključil s kakšno ljubeznijo nas Bog ljubi, ko je med nami v sveti evharistiji. Sveti
arški župnik je iz izkušnje vedel, da le v razodetju navdihnjem pogled na stvari lahko
v človeku, ki živi sredi zla in stisk, prebudi pravo spoštovanje in ljubezen do Boga
Očeta in do Jezusa Kristusa.