Papež duhovnikom: Potrebujemo duhovnike, ki v svetu govorijo o Bogu.
VATIKAN (petek, 12. marec 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes dopoldne
sprejel okrog 700 udeležencev Mednarodnega posveta o duhovništvu, ki ga je na temo
Kristusova zvestoba, duhovnikova zvestoba pripravila Kongregacija za duhovščino.
Sveti
oče je v nagovoru razvil štiri tematike: duhovnikova istovetnost; preroško poslanstvo
duhovnika, ki izvira iz dejstva, da je Božja lastnina; duhovnik kot pristen prerok
Božjega kraljestva; duhovništvo kot večna skrivnost za tiste, ki so ga prejeli.
Tematika
duhovniške istovetnosti, o kateri ste razmišljali včeraj, je dejal sveti oče zbranim
kardinalom, nadškofom, škofom, duhovnikom in vernikom laikom, je odločilnega pomena
v današnjem in prihodnjem izvrševanju duhovniške službe. V naši policentrični družbi,
ki hoče zaobliti vsak tip istovetnosti, o kateri mnogi menijo, da nasprotuje svobodi
in demokraciji, je zelo pomembno, da imamo o duhovništvu jasen in poseben teološki
pogled, da je namreč duhovništvo skrivnost, ki je ne smemo izgubiti ali jo razvodeneti
in zvesti na razne kulturne kategorije, ki danes vladajo. V okolju razširjene sekularizacije,
ki postopno izloča Boga iz javnosti, duhovništvo pogosto predstavljajo kot nekakšen
tujek, prav zaradi ključnih razsežnosti duhovništva in duhovnika, ki je človek v službi
svetega, izvzet iz sveta, da bi posredoval za svet, in je za to postavljen od Boga
in ne od ljudi. Iz teh razlogov je nujno potrebno preseči in obvladati nevarne ozke
poglede na duhovništvo kot so ta, da je duhovnik v bistvu »družbeni delavec«. Takšni
pogledi so pravo izdajstvo Kristusovega duhovništva, je dejal sveti oče. Duhovnike
je tudi povabil, naj v duhu drugega vatikanskega koncila gojijo posebno hermenevtiko
o duhovništvu, ki bi jo lahko opredelili »duhovniška kontinuiteta«, ki se začne od
Jezusa Kristusa in traja skozi vsa stoletja kot veličastna zgodovina duhovniške veličine
in svetosti, kulture in pobožnosti, ki jih je duhovništvo zapisalo v zgodovino človeštva
vse do današnjih dni.
Druga pomembna tematika, ki jo je sveti oče razvil v
svojem govoru, je preroško poslanstvo duhovnika, ki izvira iz dejstva, da je Božja
lastnina. Kristusovo duhovništvo se mora v službenem duhovništvu razcveteti v »karizmo
preroštva«. Danes obstaja velika nuja, da duhovniki govorijo svetu o Bogu in da Boga
predstavijo svetu. Duhovnik naj bo človek, ki ne podlega površnim kulturnim modam,
ampak je sposoben živeti pristno svobodo, ki izhaja iz gotovosti, da je ves pripada
Bogu. Duhovnik je človek, ki svoje duhovništvo živi kot popolno predanost Kristusu
in Cerkvi z vso svojo svobodo. V tem smislu duhovnik ne živi več sebi, ampak je po
pečatu duhovništva ves Božja lastnina, uči Katekizem Katoliške cerkve. In ta pripadnost
Bogu, Drugemu, se mora prepoznati v kristalnem pričevanju.
Tretjo tematiko,
da je duhovnik pristen prerok Božjega kraljestva, je sveti oče razvil z mislijo, da
duhovnikov način razmišljanja, govorjenja in presojanja dogodkov v svetu, služenja
in ljubezni, vzpostavljanje odnosov in tudi obleka, mora izhajati iz zakramenta svetega
reda, ki ga je v globini zaznamoval. Obzorje onotološke pripadnosti Bogu je tudi danes
pravi okvir za razumevanje in potrditev velike vrednote celibata, ki je v latinski
Cerkvi karizma, poseben božji dar, ki se predpostavlja za prejem svetega reda. Celibat
tudi Vzhodne cerkve visoko cenijo, saj je tudi zanje pristno preroštvo za Božje kraljestvo,
znamenje nebeljene posvetitve srca Gospodu in »Gospodovim stvarem« in torej izraz
darovanja samega sebe Bogu in drugim.
Sveti oče je svoje razmišljanje o duhovništvu
zaključil z mislijo, da duhovništvo vedno ostane skrivnost tudi za tiste, ki so ga
prejeli. Naše omejenosti in slabosti nas morajo sprijazniti z dejstvom, da duhovništvo
živimo in ohranjamo z globoko vero kot dragocen dar, ki smo ga prejeli, s katerim
nas je Kristus priličil sebi in nas usposobil, da sodelujemo v njegovem odrešilnem
poslanstvu. Razumevanje službenega duhovništva je vedno povezano z vero in zahtevo,
da duhovništvo živimo kot preroško življenje, brez kompromisov, kot službo Bogu in
svetu, kot oznanjevanje evangelija, delitev zakramentov, ker vse to krepi že prisotno
Božje kraljestvo in pomaga, da Božje ljudstvo raste v veri. Možje in žene našega časa
od nas pričakujejo samo to, je zaključi papež svoj govor.