Papež duhovnikom: Potrebujemo duhovnike, ki v svetu govorijo o Bogu.

VATIKAN (petek, 12. marec 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes dopoldne sprejel okrog 700 udeležencev Mednarodnega posveta o duhovništvu, ki ga je na temo Kristusova zvestoba, duhovnikova zvestoba pripravila Kongregacija za duhovščino.

Sveti oče je v nagovoru razvil štiri tematike: duhovnikova istovetnost; preroško poslanstvo duhovnika, ki izvira iz dejstva, da je Božja lastnina; duhovnik kot pristen prerok Božjega kraljestva; duhovništvo kot večna skrivnost za tiste, ki so ga prejeli.

Tematika duhovniške istovetnosti, o kateri ste razmišljali včeraj, je dejal sveti oče zbranim kardinalom, nadškofom, škofom, duhovnikom in vernikom laikom, je odločilnega pomena v današnjem in prihodnjem izvrševanju duhovniške službe. V naši policentrični družbi, ki hoče zaobliti vsak tip istovetnosti, o kateri mnogi menijo, da nasprotuje svobodi in demokraciji, je zelo pomembno, da imamo o duhovništvu jasen in poseben teološki pogled, da je namreč duhovništvo skrivnost, ki je ne smemo izgubiti ali jo razvodeneti in zvesti na razne kulturne kategorije, ki danes vladajo. V okolju razširjene sekularizacije, ki postopno izloča Boga iz javnosti, duhovništvo pogosto predstavljajo kot nekakšen tujek, prav zaradi ključnih razsežnosti duhovništva in duhovnika, ki je človek v službi svetega, izvzet iz sveta, da bi posredoval za svet, in je za to postavljen od Boga in ne od ljudi. Iz teh razlogov je nujno potrebno preseči in obvladati nevarne ozke poglede na duhovništvo kot so ta, da je duhovnik v bistvu »družbeni delavec«. Takšni pogledi so pravo izdajstvo Kristusovega duhovništva, je dejal sveti oče. Duhovnike je tudi povabil, naj v duhu drugega vatikanskega koncila gojijo posebno hermenevtiko o duhovništvu, ki bi jo lahko opredelili »duhovniška kontinuiteta«, ki se začne od Jezusa Kristusa in traja skozi vsa stoletja kot veličastna zgodovina duhovniške veličine in svetosti, kulture in pobožnosti, ki jih je duhovništvo zapisalo v zgodovino človeštva vse do današnjih dni.

Druga pomembna tematika, ki jo je sveti oče razvil v svojem govoru, je preroško poslanstvo duhovnika, ki izvira iz dejstva, da je Božja lastnina. Kristusovo duhovništvo se mora v službenem duhovništvu razcveteti v »karizmo preroštva«. Danes obstaja velika nuja, da duhovniki govorijo svetu o Bogu in da Boga predstavijo svetu. Duhovnik naj bo človek, ki ne podlega površnim kulturnim modam, ampak je sposoben živeti pristno svobodo, ki izhaja iz gotovosti, da je ves pripada Bogu. Duhovnik je človek, ki svoje duhovništvo živi kot popolno predanost Kristusu in Cerkvi z vso svojo svobodo. V tem smislu duhovnik ne živi več sebi, ampak je po pečatu duhovništva ves Božja lastnina, uči Katekizem Katoliške cerkve. In ta pripadnost Bogu, Drugemu, se mora prepoznati v kristalnem pričevanju.

Tretjo tematiko, da je duhovnik pristen prerok Božjega kraljestva, je sveti oče razvil z mislijo, da duhovnikov način razmišljanja, govorjenja in presojanja dogodkov v svetu, služenja in ljubezni, vzpostavljanje odnosov in tudi obleka, mora izhajati iz zakramenta svetega reda, ki ga je v globini zaznamoval. Obzorje onotološke pripadnosti Bogu je tudi danes pravi okvir za razumevanje in potrditev velike vrednote celibata, ki je v latinski Cerkvi karizma, poseben božji dar, ki se predpostavlja za prejem svetega reda. Celibat tudi Vzhodne cerkve visoko cenijo, saj je tudi zanje pristno preroštvo za Božje kraljestvo, znamenje nebeljene posvetitve srca Gospodu in »Gospodovim stvarem« in torej izraz darovanja samega sebe Bogu in drugim.

Sveti oče je svoje razmišljanje o duhovništvu zaključil z mislijo, da duhovništvo vedno ostane skrivnost tudi za tiste, ki so ga prejeli. Naše omejenosti in slabosti nas morajo sprijazniti z dejstvom, da duhovništvo živimo in ohranjamo z globoko vero kot dragocen dar, ki smo ga prejeli, s katerim nas je Kristus priličil sebi in nas usposobil, da sodelujemo v njegovem odrešilnem poslanstvu. Razumevanje službenega duhovništva je vedno povezano z vero in zahtevo, da duhovništvo živimo kot preroško življenje, brez kompromisov, kot službo Bogu in svetu, kot oznanjevanje evangelija, delitev zakramentov, ker vse to krepi že prisotno Božje kraljestvo in pomaga, da Božje ljudstvo raste v veri. Možje in žene našega časa od nas pričakujejo samo to, je zaključi papež svoj govor.